Louis Adamič je v času, ki je bil v znamenju vzpona fašizma in (nikoli udejanjenih) sprememb delavskih gibanj v ZDA, stal na strani priseljencev, kritiziral sindikalne vodje ter iskal nove možnosti družbene preobrazbe, ki se mu je v času globoke gospodarske depresije zdela mogoča.

Adamič je bil brezkompromisni politični mislec, zavezan svojim demokratičnim načelom in morda naivnim, pretirano idealističnim idejam o odprti in vključujoči družbi, kar je ilustriral predvsem prvi del diptiha, ki ga je označevala – za njegov malce togi slog – presenetljivo komunikativna proza. Adamiča v tem obdobju ni bilo mogoče ukrotiti ali ukalupiti, sovražili so ga tako desničarji kot levičarji, poseben "odnos" je – kljub neprestani podpori delavskemu razredu in še posebej priseljencem – imel do, po njegovem mnenju, kompromitiranih sindikalnih vodij, še posebej rad se je znašal nad salonskimi ameriškimi komunisti – npr. predstavniki t. i. literarnega Rotaryja –, ki da naivno in brezidejno sledijo doktrini evropskega komunističnega bazena, čeprav se od ameriškega razlikuje v mnogih pomembnih točkah.

Če je bil prvi del Moje Amerike dinamično spisana kolekcija njegovih razmišljanj, analiz in osebnih izkušenj, namenjena širšemu in radovednemu krogu bralcev, pa je drugi del, to je treba poudariti, precej bolj hermetično zaprta in študijskemu krogu namenjena knjiga, branje za analitike, ki jih zanimajo najbolj obskurni detajli njegovega delovanja v 30. letih 20. stoletja. Znova je govor o radikalizaciji družbenih procesov v Novem svetu in alternativnih možnostih delavskega gibanja in izobraževalnega procesa, obenem smo deležni kopice poglavij s portreti sindikalnih in drugih akterjev iz Adamičevega interesnega kroga, za dobro mero pa še sklop o radikalcih v Hollywoodu (!), ki jim Adamič nameni enako uničujočo kritiko kot Rotaryjcem z vzhodne obale; označi jih za "marksiste po zadnji modi", za ljudi, ki "Marxa bodisi ne berejo bodisi ga ne razumejo", za "del širokega lažnivega razreda, ki preprosto ne prenese, da bi bili za časom", predvsem pa za brezzobe kvazirevolucionarje v vilah z bazeni, ob katerih ni nobene nevarnosti, da bi prevzeli oblast, kaj šele filmsko industrijo. "Preprosto niso nevarni."

Drugi del Moje Amerike skratka ponuja (če uporabim analogijo s filmskimi dodatki na domačih nosilcih vsebin) predvsem obilico "ekstra materiala" za poznavalce Adamičevega dela in bralce z dodatno raziskovalno žilico. Če strnem, potem je prvi del Moje Amerike namenjen splošnemu bralskemu občinstvu, drugi pa specialistom.