V resnici je veliko romanov, ki vsaj v eni kategoriji podležejo stereotipom. Med sodobnimi slovenskimi romani je nemalo takih, ki si za središče jemljejo slovenskega slehernika, čigar življenje so usodno zaznamovale tragične družinske izkušnje in katastrofične okoliščine, na katere nimajo nikakršnega vpliva.

Maja Gal Štromar se je, kakor je razvidno iz enega njenih nedavnih intervjujev, teh pasti zavedala, zato je zgodbo Patrika Šelca, ki mu življenje in nežni značaj grobo uničujejo močne ženske – mama, teta, žena – ubesedila skozi žanr, skozi triler, hkrati pa je delo tudi na ravni zgradbe popestrila z raznovrstnimi vložki, kajti le kateri junak bi se sicer prebil skozi neskončne monologe nekoliko cmeravega Šelca? Tako se v romanu znajdejo tudi kriminalistična poročila, psihiatrična ocena, recept za pripravo metinih bombonov, ljubezensko pismo ter astrološke sinastrije, ki naj bi vsaka s svojega stališča – skorajda skozi rašomonsko tehniko – spregovorile o osrednjem liku. Podoben učinek – govoriti o osrednjem liku, ga hkrati razkrivati in zavijati v skrivnost, imajo tudi različni tipi pripovedovalcev – Maja Gal Štromar menjuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s čimer se ponuja tudi dvojno fokusiranje. Večinoma je fokulizator Patrik, občasno pa fokusiranje prehaja v ''pogled kamere'' – posebna mesta so seveda vsi omenjeni vložki.

Da se ne bi morda zazdelo, da je roman zastavljen preveč enostavno, poskrbi tudi mešanje jezikov – slovenščini se pridružijo še nemščina, italijanščina in latinščina, na vsak jezik pa se veže tudi teža zgodovinskih dogodkov ali pomembnih točk v Patrikovem življenju. Italijanščina je tam, da nas nenehno opozarja, da smo nekje nekoč izgubili Trst, nemščina, da obstajajo tudi večji, bolj plemeniti narodi od našega, latinščina pa na zgolj na prvi pogled pomemben podatek, da je naš osrednji junak biolog, ki zna vse rastje, ki ga obdaja, poimenovati tudi s strokovnim izrazom. Hkrati se na vsakega izmed jezikov veže še bogata metaforika; morska in navtična za italijanščino, metafore nadzora in samokontrole za nemščino ter vsemogočna botanična metaforika za latinščino.

Metaforika se z jezikovne seli tudi na pomensko raven; nadzor, brezčutnost, samokontrola, ki jih je Patriku skozi nemške floskule v otroštvu vcepljala njegova babica, se vrasejo vanj in se preselijo na drugo raven; na raven alegoričnih iger, ki govorijo o Patrikovih stiskah – kot otrok se na primer do bolečine zadržuje, preden gre ponoči na stranišče, kot odrasli moški se zadržuje med masturbiranjem. Tovrstne igre, kakor jih imenuje Patrik, razkrivajo veliko o njegovem značaju: ni zmožen ljubečega odnosa, saj mora nujno ostajati na distanci, ni sposoben predajanja, ne zmore empatije, nenehno se zadržuje in se ne more sprostiti. Edini odnosi, v katerih se počuti nekoliko manj ujetega, so tisti z otroki.

Vsekakor je treba priznati, da tovrsten pristop, kjer se v romanu najde prostor za številne postopke, pripovedovalce, fokalizatorje, jezike itd., prinaša raznovrstnost, roman se pretežno izogne dolgočasnosti in je razen na začetku tekoč in lahko berljiv. Vendar pa se je nujno vprašati, kaj leži pod vsemi temi postopki, ki jih v psihoanalitični maniri, v kakršni je pisan tudi roman, lahko beremo tudi kot nekakšne persone, maske, videze.
Pod vsem naštetim se skriva zgodba o Patriku Šelcu, moškem, ki sta ga mati in babica vzgojili v pasivno, tiho, zadržano osebo, ki ima težave z izražanjem čustev. Patrikov zakon je hladen, preračunljiv, njegova žena, pomenljivo poimenovana Vladena, pa se v odnosu s Patrikom postavlja v nadrejeni položaj. Skozi roman spoznavamo njegovo otroštvo ter trenutni življenjski položaj, ko se Patrik zaljubi v mlajšo učiteljico klavirja, Milo, nato pa tudi z njo ne zmore vzpostaviti zrelega odnosa. V ozadju poteka kriminalistična preiskava, v kateri je Patrik osumljen posilstva in nazadnje celo umora.

Na idejni ravni zgodba ne prinaša ničesar svežega, lik je predvidljiv in splošno razgledanemu bralcu je hitro jasno, kaj naj bi ga izgradilo in bremenilo, kdo ter kako naj bi bil tega kriv in tako naprej. To, da se pripoved dogaja na ozadju kriminalne preiskave, je sicer dobra dispozicija, vendar je izpeljava neprepričljiva. Vložkov, ki naj bi ponujali različne zorne kote, je premalo, pa tudi niso vsi najbolj posrečeno izbrani. Astrološke sinastrije so povsem odvečne, ljubezenska pisma bi bolje delovala, če bi jih bilo več, podobno je s psihiatričnim poročilom, odločno preveč pa je Patrikove monološke pripovedi. Vložki izkušenega bralca le težko zavajajo, kakor naj bi ga v skladu z žanrskimi določili trilerja, zdi se, da avtorica v žanrski manipulaciji z bralcem ni segla dovolj daleč. Hkrati je Patrikova zgodba kljub razgibani romaneskni formi nekoliko dolgočasna, ponekod celo nabuhla. Ni na primer jasno, zakaj je treba poleg suma posilstva, umora in splošne Patrikove psihološke ranjenosti uvesti še družinsko tragedijo, v kateri se izkaže, da je Patrik neploden, otroci, ki jih je vzgajal kot svoje, pa, ironično, niso sad njegovega semena. Besedna igra potaknjenci – podtaknjenci se ne zdi dovoljšen motiv za tovrstno odločitev.

Zaključimo torej lahko, da gre za roman, ki ambiciozno prepleta različne jezike, jezikovne registre, postopke, pripovedovalce in fokalizatorje, vendar se niti z njimi niti z žanrsko izbiro ne odkupi povsem za predvidljivost likov in manko na idejni ravni.

Anja Radaljac, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).