Nikoli pa je ni zanimala le pesem sama ali raziskovani primer, marveč predvsem nosilci dogajanja v svojem družbenem kontekstu, še posebej družbena razslojenost, najsi gre za razmerja med mestom in okolico, velikimi in malimi kmeti, lastniki zemlje in kajžarji, tistimi, ki so bili med drugo svetovno vojno na partizanski in onimi na okupatorjevi strani … V uvodu h knjigi Na poti v Kamnik je zapisala, da se je z vprašanji o družbeni razslojenosti, identitetah in pesniškem izročilu odločila za raziskavo na kamniškem območju, osredotočeno na preučevanje razmerij med ljudsko pesmijo in življenjskimi praksami, sprva usmerjeno predvsem v Tuhinjsko dolino. Hkrati pa se je problemsko lotevala zelo različnih vprašanj, ki so postopoma razpirala njen pogled na pesmi, razumljene kot ljudske, na njihovo ustvarjanje, njihovo pričevalnost in na razhajanja med predstavami in tem, kar prepoznavamo kot realnost.

Ob ugotovitvi, da Tuhinjska dolina za raziskovanje socialnih, predvsem pa družbenih nasprotij, še posebej med drugo svetovno vojno in po njej, ne bo zadostovala, je Marija Klobčar svojo raziskavo razširila na mesto Kamnik in druge doline in kraje okrog njega. S tem se je njeno raziskovanje z družbenega razlikovanja in ljudske pesmi razširilo in dobilo nov pomenski poudarek, oziroma, kot pravi sama, se je osredotočila na opazovanje kulturnih prepletanj med podeželjem in mestom, na prepoznavanje identitet, pri čemer je kulturo podeželja začela opazovati tudi s stališča tistih meščanov, ki so v njej iskali potrditev svoje nacionalne identitete. Hkrati jo je zanimala tudi ustvarjalnost mesta in predmestij, kar je sicer v folklorističnih raziskavah bolj postranska tema.

Ker je rdeča nit raziskovanja Marije Klobčar ljudska pesem, je kot tekstologinja na Glasbenonarodopisnem inštitutu želela razlagati ljudske pesmi s preučevanjem življenja v okolju, v katerem so nastajale in se ohranjale, vendar je v monografijo vključila le pesmi, ki delujejo kot metafora za razumevanje resničnosti, druge pa bodo izšle na zgoščenki.

Naslov Na poti v Kamnik lahko razumemo simbolično, saj je mesto postalo močno predvsem zaradi obvezne trgovske poti, ki je vodila skozi srednjeveški Kamnik, zaradi njegove družbene in gospodarske moči so številne poti vanj v vseh obdobjih vodile okoličane, številne Kamničane so poti popeljale v okoliške kraje, med "popotnike" pa lahko štejemo tudi mnoge, ki so prihajali "iz velikega sveta": turiste, planince in tudi tiste, ki so tja prišli na poti za kruhom. A tudi kadar je Kamnik preživljal slabe čase, so meščani hoteli obdržati vzvišen in ohol odnos do okoličanov. Prav v tem času je v številnih variantah, tudi drugod po Sloveniji, nastala znana zbadljivka o kamniških "purgarjih", ki se norčuje iz meščanov, zlasti simbolov mesta, kot je rihtar. Kamniška himna, kot so jo nekateri poimenovali, med drugim poje: “Več žlahtnih gospodov gre žabe lovit, / da mogli za močnik bi moke kupit.”

Razlike med meščani in okoličani so se kazale ne le v privilegijih, ki so jih imeli "purgarji" v primerjavi z vaškimi okoličani ali celo prebivalci trgov, kot je bil npr. Motnik, marveč tudi v njihovem vsakdanjem življenju – premožen podeželan npr. v procesiji ni smel nositi fraka.

Avtorica Marija Klobčar obravnava pesem tudi v razmerah, ko petje postane oblika odpora, a ne le v času okupacije, marveč tudi med sindikalnim gibanjem, ki ga je v osemdesetih letih vodil France Tomšič. Ne gre spregledati tudi ugotovitve, da nekdanji izraz "purger" po drugi svetovni vojni ni več označeval družbene elite, marveč je družbeni ugled zdaj pripadal "zaslužnim". Družba se je namreč delila na tiste z zaslugami in s tem privilegiji in na druge brez tega. Ob koncu knjige tako avtorica zapiše, da so nekateri doživljali novi čas kot popravo krivice, drugi pa kot čas ustvarjanja novih razlik in kot čas, ki je prekril poboje, storjene med vojno in po njej.

Jezikovno so dragocene tudi številne navedbe informatorjev v narečju.

Milan Vogel, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)