Ostrina te delitve v novejšem času vsaj nekoliko otopi, kadar ne gre za ideološke okope in prenašanje osebnih percepcij grozot in trpljenja, temveč za kulturo, zlasti literarno ustvarjanje med vojno. Nova knjiga slovenistke, vodilne raziskovalke slovstvene folkloristke Marije Stanonik Tih spomin vsem žrtvam boja: diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941–1945 v tem pogledu pomeni korak naprej.

Gre za nadaljevanje in zaokrožitev njenega dolgoletnega študija medvojnega slovstva, v prvi vrsti pesnjenja, ki se ga je lotila še med študijem pred dobrimi štiridesetimi leti po vabilu profesorja Borisa Paternuja k sodelovanju v projektu Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941–1945. V devetdesetih letih je to obsežno gradivo še sama analizirala in predstavila v štirih monografijah. V prvi dveh je zajela ustvarjalnost v okviru slovenskega odporniškega gibanja, prepletenega z revolucionarnim prevzemanjem oblasti. V naslednjih dveh je predstavila manj znano pesnjenje Slovencev, mobiliziranih v nemško oziroma italijansko vojsko, v peti knjigi Tih spomin vsem žrtvam boja pa je celoto takratnega dogajanja zaokrožila še s prikazom pesniškega ustvarjanja nasprotne strani. Torej "pesmi domobrancev in drugih avtorjev, ki so v diferenciaciji Slovencev med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh nasprotovali Osvobodilni fronti". Njeno delo je hkrati, kolikor to omogoča dostopnost gradiva, prva celovita študija o literarnem delovanju vseh, ki niso upoštevali od Komunistične partije zapovedanega kulturnega molka in so hote ali nehote sodelovali v propagandnem stroju protikomunističnega tabora. Pri tem avtorica domobransko pesnjenje razume kot zbirni pojem za vse organizirane skupine, ki so nasprotovale Osvobodilni fronti, torej tudi pripadnike prve nacionalne lige, vaških straž in četnikov.

S knjigo Tih spomin vsem žrtvam boja je Marija Stanonik izpolnila svojo več kot dvajsetletno željo, da bi v duhu dezideologizacije javnosti predstavila pesnjenje vseh v vojno vpletenih strani. In s tem, kot je zapisala, povezala nasprotna bregova s pesemskim 'mostom' – v globoki zavesti, da so njegovi 'arhitekti' vsak po svoje, odgovorno in zvesti sami sebi služili slovenskemu narodu "z najlepšim, kar so premogli, z žlahtno pesmijo. Čeprav jih je oseka življenja naplavila v nasprotujoče si frontne črte, so si po sadovih njenega drevesa bratje".

En tak pesemski 'most' je Marija Stanonik – z antologijo z enakim naslovom in s 111 pesmimi z obeh strani – postavila že pred desetletjem. Zaveda se, da pri tem ni ne prva ne zadnja, zato tudi v pričujoči monografiji vidi le še en "skromen poskus zasipanja prepada, ki tako slabi slovensko kulturno in narodno substanco". Čeprav zaradi nedostopnosti dela gradiva pred seboj še nima vsega, kar bi prišlo v poštev, že odkriva medbesedilne navezave partizanskih in domobranskih avtorjev. V njih že v uvodnih primerjavah vidi dokaz, da so bile vojna resničnost in usode posameznikov v njej veliko bolj življenjsko prepletene in povezane, kot je mogoče dojeti iz dnevnih parol in enostranskih izjav.

Marija Stanonik v nadaljevanju analizira nagovarjajoče vrste in motiviko domobranskega pesnjenja, primerja značilnosti motivike z obeh strani in predstavlja delo karakterističnih avtorjev, Vinka Žitnika, Tineta Debeljaka in Vida Ambrožiča. V šestem razdelku Bratomorna vojna v slovenski literaturi pa se je ustavila še ob primerih reaktualizacije Krsta pri Savici v literarnem ustvarjanju med vojno, pogovorih z mrtvimi Janeza Kolenca ter strahu in pogumu v obsežnem, v knjigi edinem proznem opusu Vladimirja Kavčiča. V njem vidi po Edvardu Kocbeku prvega od tedanjih mlajših sodobnikov, ki si je upal "v literaturi tematizirati vse v drugo svetovno vojno vpletene strani in jih presojati z njihovih lastnih izhodišč brez vnaprejšnje družbeno politično pričakovane ali zapovedane pristranskosti".

Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)