Nekoliko pavšalno bi bilo mogoče reči, da je v središču pesniški subjekt, ki z opiranjem na fiktivno dogajanje iz okolja izrisuje svojo lastno usidranost v svetu in občutja. Pri tem se ponaša z bogatim naborom podob in besed, a vsakršno možnost, da bi pesmi zdrsnile v zaumnost ali larpurlartizem, zatre v kali, ko se ogiba naštevanju in brezglavemu kopičenju podob. Še več: da se kaj podobnega ne bi moglo zgoditi, skuša ravnotežje doseči tako, da v pesmi skoraj brez izjeme vnaša elemente neposrednega izpovedovanja svojih občutij.

Zdi se, da je prav dvojna struktura tista, iz katere je najbolje izhajati ob iskanju avtorjevega podpisa v pričujoči pesniški knjigi. Svoj glas mu vsekakor daje že s svojo pojavnostjo, ki je morebiti nekoliko specifična. Predvsem pa tovrsten pristop deluje kot vzajemna podpora obeh delov pesmi. Neposreden opis občutij tako podpre izmuzljive podobe, ki so le redko zasidrane v zgolj eni točki. Tak občutek podpirajo hitri sklenjeni stavki, pa tudi narava podobja, ki v svoji dlakocepskosti in v navezavi na neviden objekt opisa paradoksalno prehaja v splošnost. Po drugi strani pa prav to podobje zamejuje, ali bolje, polaga prst na tisto razsežnost občutij, ki jih zaradi njihove splošnosti ne moremo doseči.

Tovrsten pristop naj bi pesniku služil predvsem kot možnost, da lahko s poezijo pove tisto, kar naj bi bilo z uporabo drugih funkcij jezika neizrekljivo. Iz prej opisane strukture je pravzaprav jasno, da gre za težnjo, ki je izražena skoraj programsko, kot nekakšen skrit namig na pesnikovo predstavo o možnosti ali celo funkciji poezije. Žal pa se prav to ravnotežje na trenutke zamaje, ko se zazdi, da eno več ne podpira drugega ali pa dvojnost izzveni nekoliko shematsko. Pesnik navedeno prepreči z občutkom, da kar sam vstopi v pesem. To stori tako, da z nekaterimi bolj urbanimi, predvsem pa konkretnimi podobami ali namigi prekriči pesniški subjekt, čigar glas je sicer izrazito nežen, njegov tek pa enakomeren.

Povedano je lahko instrument, s pomočjo katerega je mogoče pojasniti še eno dvojnost knjige – namreč to, da združuje dve prvič izdani zbirki. Ti med seboj ne vstopata v jasen dialog, med njima niti ni posebnega trenja. Združujejo ju osnovne prvine Elsner-Grošljevega pesniškega jezika, razmejuje pa ju način, kako sta zapisani. Vrnitev k sinjini zgoraj navedeni shemi nekoliko bližje, Neopisljiva bližina pa se od nje nekoliko oddaljuje. In medtem ko je ta zapisana kot številčno označena serija pesmi, je v prvi zbirki kontinuiteta z naslovi nekoliko bolj grobo prekinjena.

Dve pesniški zbirki v eni knjigi sta gotovo zanimiv pristop, ki bralca nenehno sili v to, da bi o njiju razmišljal kot dveh delih ene celote. Se odgovor skriva v tem, da govorita o istem predmetu vprašanja, vendar na nekoliko različen način? Mogoče, navsezadnje v pesniški zbirki vselej trčimo ob filozofsko naravnana vprašanja bivanja in pogleda, v skrajni konsekvenci pa tudi medčloveškega stika, kar nikakor niso preveč specifične tematike, da jih ne bi mogli najti v širokem naboru besedil. Tisto, kar pa ostane samo za bralca Elsner-Grošljeve poezije, so predvsem medprostori in odtenki, o katerih govori vsaka pesem posebej.

Aljaž Krivec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).