V kratkoprozni zbirki z nazornim naslovom Pohlep Miha Mazzini kaže po svojem mnenju najočitnejše ogledalo našega časa. Zbirka zato med vsemi njegovimi deli najnazorneje odseva družbeno resničnost. Pohlep ni več greh, postal je vrlina, je povedal avtor. V vsaki izmed dvanajstih zgodb, nastalih tudi po resničnih pripovedih, razgrinja različne vzgibe, ki posameznika vodijo v čedalje pohlepnejše vedenje. To so lahko, kot v zgodbi Večna ničla, vodje poslovno-korporativnega sistema, ki se poigravajo s prekarnimi delavci, se pravi najetimi začasnimi delavci brez pravic, a z enakimi ali s še zahtevnejšimi dolžnostmi kot nekoč redno zaposleni z vsemi bonitetami in socialno varnostjo, ki jim je pripadala. V uvodni zgodbi Amerika je s to lastnostjo opremljena skorajda brezimna vodja majhnega poštnega urada, ki si desetletja prisvaja finančne prihodke podrejene delavke in s tem vede siromaši že tako skromno življenje njenih otrok. Bodisi gre za prikaz vsrkavajočega hazarderstva (v zgodbi Kocka pada) ali otroške domišljije, ki skuša ustreči očetu (zgodba Darilo je ob še vedno trajajoči migrantski krizi naravnost šokantna), bodisi za spodrsljaj, ki – kot v zgodbi Rastlina uničenja – v tekmovalnem svetu brez toleriranja pomanjkljivosti pomeni usoden padec. Še posebej zgovorna je zgodba Sam svoj gospodar, ki problematizira na ozadju finančne nedohranjenosti zraslo logiko samouničevanja.

Ena najizvirnejših in do neke mere dvoumnih zgodb je gotovo naslovna zgodba Pohlep, v kateri se uspešna poslovna ženska z ustrezno naravnanostjo in prepoznavanjem te pomembne "vrline" zaplete v erotičen odnos z mlajšim nadarjenim glasbenikom. Medtem ko se nenehno sprašuje po njegovem motivu in sproti preverja sleherno njegovo gesto, spregleda domišljijo, s katero umetnik ustvari izvirno koncertno predstavo. Pri tem je pomembno, da zgodba vsaj z vidika umetnika ne daje dokončne odločitve, da je on to storil iz pohlepa; v njegov zagovor je mogoče razumeti, da ga je k izvirnemu projektu vodila zgolj "čista" umetniška ustvarjalnost, vznikla na prvem srečanju s femme fatale in njene (glasovne) reakcije, ko se popari. Prevarana ženska ga razume kot nedopustno, nemoralno, žaljivo in pohlepno dejanje in tako ga najbrž razume ves preostali svet. Zato se vsaj ob tej zgodbi postavlja tudi vzvratno vprašanje, kje so meje pohlepa.

"Poklonil se je vljudnemu aplavzu, me pogledal, se nasmehnil, prestrogo zresnil in stopil na podij.

Prva violina je začela oklevaje, komaj slišno.

Razmišljala sem o tem, zakaj na odru še ni pevca, potem pa me je glasba objela in zaprla sem oči. Uvod je počasi izzvenel, sledila sta še dva stavka, preden se je iz kratke tišine rodil ženski glas. Ne več kot dih, globok, drhteč, odprla sem oči in pričakovala postavo, ki je ni bilo. Vokal je prihajal iz zvočnikov. Peter je nihal z glavo kot šop morske trave v močnem toku.

Glas se je začel zatikati, višati, nižati, orkester je načrtno menjal ritem, kakofonično razpadel in se spet ujel, glas je lebdel sredi dvorane in ... BILA SEM JAZ!!!!!!

Srce mi je zastalo in morala sem se stisniti v kepo, da sem ga pognala.

Bila sem jaz.

Moj glas, moje dihanje, hropenje med orgazmom.

Suita se je približevala vrhuncu (ta beseda!), nad nami so diskretno zabliskale luči, zažarele in izginile.

Točno tako, kot sem svoj orgazem opisovala Petru.

Ali pa je luči dodala moja domišljija?

Srce mi je razbijalo v licih in mišice na rokah ječale, tako sem stiskala naslonjalo.

Imela sem prav. Na najinem prvem srečanju sem res v njem zbudila pohlep. Polil me je z juho, stokala sem od bolečine, ne užitka, a nisem ga zanimala jaz, slišal je le glas, kot slehernega, ki je do njega prišel iz okolja vedno na preži za elementi, iz katerih je sestavljal svoje skladbe. Le da je bil to moj glas, in ker ga je hotel imeti, je moral najprej dobiti mene, saj ga je potreboval za razpis, za zmago, za kariero."

Vsem zgodbam v zbirki Pohlep je skupno to, da jih pripoveduje prvoosebni pripovedovalec ali pripovedovalka in da realno, neposredno, jedrnato, ponekod skorajda poročevalsko, brez sentimenta, a z globoko empatijo postopno razkrivajo pot posameznika – žrtve, ki pelje do temnih, tudi usodnih zaključkov. Vsi so produkt sodobne družbe. In vsi so pretresljivi.

Pohlep v Mazzinijevih zgodbah deluje na podoben način kot pohlep v kratkoprozni zbirki Izgnanstvo Çiler İlhan. Pri turški pisateljici je posledica pohlepa izgnanstvo od doma, iz domovine, družine, družbe, celo telesa ali duše. Tako pri njej kot pri Mazziniju pohlep torej vodi v izgon iz življenja.

Morda je edini odvečni dejavnik zbirke avtorjevo občasno preveč podrobno pojasnjevanje, četudi položeno v usta prvoosebnemu glasu, kot recimo prav v naslovni zgodbi, v trenutku, ko ženska spozna glasbeno prevaro. Suspenz na tem mestu bi utegnil delovati bolj prepričljivo. A s tem detajlom se bralec lahko strinja ali pa tudi ne. Ne glede na to Mazzinijeva zbirka Pohlep ponuja izjemno zanimivo, neprizanesljivo, ostro branje, ki nepreklicno zahteva pobralni razmislek.