Če besedna zveza “divja liričnost” ne bi bil oksimoron, bi bil to najboljši opis hladne lepote, ki veje iz romana Johna Banvilla. Morje, ki je leta 2005 dobilo tudi ugledno Bookerjevo nagrado, je skoraj nekakšna dolga pesem v prozi - delci jesensko melanholične in elegične zgodbe valovijo v ritmu umetelno premišljenega jezika. “Odšla sta, bogova, na dan čudne plime,” je uvodni stavek, iz katera veje atmosfera propada, ki sledi.

Zapuščenost in odtujenost ne usmerjata le dogajanja, ampak se polaščata tudi junaka. Postarani umetnostni zgodovinar Max Morden, ki nosi smrt že v imenu, se, povsem otopel od ženine smrti za rakom, odpravi žalovat v majhno mestece na irski obali, kjer je kot otrok preživljal poletja. Trmasto neutolažljiv in živčen zaradi zaskrbljenih pogledov hčerke Claire se Max zapre v penzion in le napol vneto nadaljuje monografijo o francoskem slikarju Bonnardu, za katero ve, da je ne bo nikoli končal.

Morje, vodilni motiv celotne pripovedi, je temna, magnetična sila, ki Maxa obenem sili v potapljanje v lastno notranjost in mu ponuja ključ do njegove “mitske preteklosti”. Penzion, v katerem biva, je bil namreč pred mnogimi leti letoviška hiša, ki so jo za počitnice najemale premožne družine, kakršna je bila tistega usodnega poletja pred pol stoletja družina Grace. Graceovi so dečka iz občutno revnejše družine v trenutku začarali – najprej se zaljubi v gospo Grace, verjetno čisto povprečno in zdolgočaseno gospodinjo, ki pa v fantu zbudi prvi pubertetniški naval strasti. Počasi svojo zagledanost “preseli” na hčerko, malo pobalinsko Chloe, ki se niti za hip ne loči od svojega nemega brata Mylesa. A ker se preteklosti ne da spreminjati nič bolj kot sedanjosti, Morden bralcu počasi razkrije tragedijo, ki je končala tisto poletje, in izgubo, ki je že v njegovi rani mladosti zrcalila smrt žene petdeset let pozneje.

Roman je, bolj kot kar koli drugega, nepopisno žalosten. Max je dovolj pameten, da se zaveda svojih značajskih pomanjkljivosti in se zaradi njih prezira, turobno vdan v prepričanje, da življenje ni drugega kot dolga priprava na izstop iz njega. Na trenutke stopi bralcu pred oči Max Morden, kakršen je v očeh svojih bližnjih – ne krhek, suhljat in zaljubljen deček, ampak vase zaverovan, na trenutke celo zloben starec, ki se nikoli ni kaj preveč zanimal niti za svojo hčerko, kaj šele za koga drugega.

Mordenovo mamilo na stara leta je (razen steklenice žganja, mleka za odrasle dojenčke, kot mu pravi), rekontrukcija preteklosti in morje je njegov stik z minulim. V valovih je izginila njegova prva ljubezen in morje grozi, da bo zdaj pogoltnilo tudi njega. Morje je alegorija spomina, ki z brezbrižnim plimovanjem izenačuje sedanjost in preteklost. In kot spomin ima tudi morje svoje zakonitosti: tudi če se za hip zdi, da se odziva na pretrese v njegovem življenju, se Max sam pri sebi zaveda, da šteje približno toliko kot kapljica v oceanu: “Medtem ko sem stal, je nenadoma, ne, ne nenadoma, ampak z nekakšnim postopnim naraščanjem zavalovalo vse morje, to ni bil val, ampak gladka, valeča se izboklina, ki se je najbrž dvignila iz globin, ko se je na dnu zganilo nekaj razsežnega, me za kratek hip privzdignila, ponesla nekoliko proti obali in me nato spet postavila na noge, kakor da se ne bi nič zgodilo. In v resnici se ni – ta trenutni nič je bil samo eden izmed mnogih ravnodušnih skomigov sveta.”

Ana Jurc