Njegova proza je "lahkotna" (ne v slabšalnem smislu), tekoče berljiva, lahko bi ji pripisali scenaristične vrline, med branjem se nam namreč vseskozi prikazuje filmska adaptacija, povedano drugače, Jordan brez dvoma piše z jasno predstavo vizualne nadgradnje.

Naslov romana Utopljeni detektiv (The Drowned Detective) je kar malce zavajajoč, saj namiguje na kriminalistično fikcijo, ki je v prologu v principu nastavljena, vendar roman zelo hitro zavije v povsem drugačne vode. Utopljeni detektiv je predvsem roman neznank, sprenevedanj, izmuzljivih prostorov, nejasnih identitet. Nedefinirana je že lokacija dogajanja, imaginarna vzhodnoevropska država, ostanek sovjetskega imperija, ki občasno (v urbanih značilnostih) spominja tudi na Budimpešto ali (v jeziku) na Romunijo. Tam se gre Anglež Jonathan neke vrste zasebno detektivsko dejavnost, našel naj bi dekle, ki je pred leti izginilo, zdaj dvajsetletnica naj bi bila žrtev mladoletniške prostitucije. Jonathan je čustveno in profesionalno razpet med svoj "primer" in osebnimi težavami; z ženo arheologinjo se razhajata, njuna hči ima pretirano razvito domišljijo in kup namišljenih prijateljic, po profesionalne nasvete hodi k vedeževalki, medtem ko skupaj z ženo obiskujeta psihoterapevta.

Skoraj vsi liki v romanu se izdajajo za nekaj drugega ali za "nekaj več;" vedeževalka nima težav s priznanjem, da je v resnici šarlatanka, enako velja za psihoterapevta, ki je zadovoljen z deljenjem floskul in "ponujanjem opore". To je svet vse hujših civilnih protestov in družbenih nemirov, prikaz konfliktnega območja, kjer ljudem tla uhajajo pod nogami. Številni liki so zgolj nadomestki, številni komunicirajo v metaforah, tudi naš detektiv ni "utopljen" dobesedno (čeprav dvakrat skoči v reko), temveč figurativno - in na več ravneh. Utaplja se v svojem primeru, z ženo "hodita po tankem ledu" in rešujeta zakon, potem pa Jonathanu pogled zamegli še zapeljiva čelistka, ob kateri se sprva skuša spomniti njenega imena, pozneje pa se sprašuje, ali je sploh resnična.

Jordanova največja odlika je zmožnost vzpostavitve sanjskega, občasno morastega sveta, ki pa je vseeno trdno zasidran v realiteti 21. stoletja in kjer ilustrativen kontrast ponujajo protestniki v barvnih Pussy Riot bakalavah na eni strani, ter policijski specialci v črnih bakalavah na drugi. To je roman neprestano spreminjajočega se fokusa in poigravanja med dispozitivi realnega in namišljenega, po čemer ne nazadnje slovijo nekateri Jordanovi najboljši filmi.

Simon Popek