Z občutkom, a pogumno raziskuje možnosti jezika, pri čemer je bliže pesniški retradicionalizaciji kot dekonstrukciji, eksperimentu, izumetničenosti ali relativizaciji. Oblikuje sproščen, slogovno nekoliko povzdignjen izraz, ki izraža odgovornost, kritičnost, odprtost in večinoma pozitivno naravnanost.

Lirski subjekt v Razsežnostih ne tematizira le sebe, ampak se spoprijema s splošnimi moralnimi in etičnimi problemi, opazuje in razmišlja o nesmislih resničnosti, raziskuje človekovo tujost in površnost, odtujenost mesta in njegovo grobost v odnosu do narave, ki edina nudi svobodo, avtorefleksijo in notranji mir. V pesmi Poklon, Očetov in očakov, katerih zapuščina ji pluje po venah in ji polni prekate / s ponosom, se spominja domovine očetov. Skozi globino dedovega vodnjaka v dovršeni pesmi Zapuščina išče odgovor o smislu, za katerega nima moči. Zgodovina je nepopisan list papirja.

S severnim vetrom se v pesmi Prostost odpira 5. cikel pesmi, ki že z naslovi, kot so Mozaik, Neznano, Nomadi, Himalaja, Mistika, Vztrajnost, Dom, domovi, Verniki, Asket, Dediščina, Nevidni, Divjina in Dvorišče svetišče odpira prostor drugačnemu svetu, v katerega vstopa popotnica. Impresije narave, preprostih ljudi in njihovega vsakdana, poetiko malih stvari, podpira odprtost in refleksivnost pesnice, ki v disharmoniji med nedolžnimi otroki in okroglimi damami, revščino in razvitostjo, lažjo civilizacije in iskrenostjo tradicije celi rane težkih misli. Daljnih, sivih svetov, ki jih popotnica pozna, Nomadi ne poznajo. In čeprav je pred njimi Nič, imajo vendarle vse, saj vse zvezde jim milo mežikajo / Luna svetli stezo / in oni so srečni / tako srečni / na poseben način. Nomadi so svobodni, čeprav ne vedo, kaj je svoboda.

V pesmi Himalaja lirski subjekt ob jutranjem soncu in svetli pesmi gorskih ptic prešine občutek, da vedo, / da opevajo tisto / večno skrivnost, ki presega našo prazno govorico.

Ko v pesmi Vztrajnost opisuje hojo po robu smrtonosnih poti (verjetno kje v visokogorju), se sprašuje o meji vzdržljivosti človeškega telesa, ki kljub žuljem, opeklinam, iglam in bodicam hodi naprej in le tu in tam pomisli na zdrs.

Lirski subjekt se sprašuje, Kje je, / moje malo mesto, / kje je moje mesto, / sveto mesto, ki mi manjka? Odgovor je jasen, a morda ne zares ponotranjen: V meni biva / moje mesto, / predmet neumornega / iskanja.

Dvom o tem, ali je lirski subjekt našel smisel, svoj prostor in mir, se potrdi v pesmi Verniki. Pesnica jih najprej opazuje, ko so kot potniki na smaragdno zelenem vlaku / smrti, potem pa se prepozna med njimi v kitici: Brez zagotovila, / da pri kraju čaka / Smisel, / se oklepamo ponujenih dlani. Smisel pesnica zapiše z veliko začetnico in v pesmi se druži z resnico, do katere vodi strmina, z večnim spancem, do katerega vodi steza. Do resnice vodi strma pot, proti smrti hodimo sami. Je to smisel, kot ga doživlja pesnica, ali le izraz dvoma lirskega subjekta, ki je po naravi / v Naravi / dvomljivec, kot bomo prebrali v naslednjem ciklu?

Pesem Asket opisuje srečnega starca, ki ne stremi k ničemur, v skromnosti, gmotnem pomanjkanju in največji preprostosti, siromaštvu živi srečo, ko živi od vode / moke / žaklja riža / in razprtega neba. Ni zgovoren, le redko se smeji, … Tri otroke ima / in ostarelo mater. Tako malo ima, pa vendar vse in je srečen.

In vendar preprostost in skromnost nista sinonim za srečo, v krajih, kjer nastajajo te pesmi, je revščina. Zdi se, da prav v nedrih gora, Indije, pesnica najde svoj mir. V pesmi Dediščina opazuje iskrene menihe, ki v svoji duhovnosti povezujejo preteklost, prihodnost in sedanjost; ženske in otroke trudnih teles, ki ob poti bijejo / kamenje v prah. V pesmi Nevidni gleda polja, živali in reko ter mavrične hribe, ki žuborijo svojo pesem vere / v nasmeh / v sočutje / v svetlobo. Vidi obcestne delavce, ki so kljub tlaki sposobni srčnosti in lepega pogleda popotniku. V pesmi Divjina poglablja nasprotje med mestom in naravnim okoljem. Zave se, da je svet, v katerega je pripotovala, krhek, ranljiv, le Milimeter od roba. Naravno ravnovesje se lahko kadar koli poruši. Tu bivajo / pozabljena ljudstva, ljudje, spravljeni s svetom, … ljubijo molče / ljubijo / zaradi ljubezni same, / ljubijo, / ker ne poznajo zla, / prežečega na mestnih vogalih. Popotnika bi breme, ki ga prinaša v prvinski, tradicionalni svet, morda potisnil čez rob, z njegovim napačnim korakom pa tudi primitivno, pozabljeno ljudstvo.

Brez dvoma je narava prostor, v katerem lirski subjekt daleč od ljudi vzpostavlja notranji mir. V pesmi Jasnina beži v neznano, v gozd, sledi klicu, sliši nekaj – četudi morda le prisluh. V pesmi Dvorišče svetišča lirski subjekt ob impresiji črnookega dekleta s kolebnico sreča sebe, ko ponudi roko dekletu.

S pesmijo Ljubezen pesnica odpre vrata erotičnosti, ki se od spominjanja intimnosti preteklih odnosov v prvih pesmih razgalja v podobi volčjega para v pesmi Toča. V tem ciklu se erotični motivi oplajajo z intertekstualnim filozofskim spraševanjem. V tem delu večkrat nagovarja drugega, včasih je ljubljeni volk, ljubi jezdec, drugič tujec in prijatelj in na koncu, v pesmi Tebi, tisti, ki mu zapiše: Ne poznaš me. / Niti malo me ne poznaš / in nikoli me ne boš poznal.

V zbirki Neve Lučke Zver Razsežnosti je nekaj pesmi, ki bi jih brez težav uvrstili v prihodnjo antologijo slovenskih pesnic. Mlada pesnica lahko svoj pesniški izraz profilira na vznemirljivi poti izpopolnjevanja, ki je, kakor sama ugotavlja o pesmi, brez kraja.

Eva Premk, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)