Filozofska spoznanja so samo del pesniškega sveta, estetsko prepričljivo in učinkovito dopolnilo ter spodbuda za odmik in premislek.

Avtorica v izbranem pesniškem jeziku govori o času in prostoru ter povezanosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tako čas kot prostor sta zunanja in notranja ter ponujata številne možnosti – veliki val časa, čas kot zapeljivo brezdanjost potrpežljivosti, tkivo časa in kačji čas. Pesnica doživlja in občuti sebe kot tisto, kar je že bilo, kar še nastaja in kar bo. Zaveda se začasnosti in zunajčasnosti. Diha z mrtvimi in še nerojenimi, njena zavest ponika globlje od časa. Znajde se v prostoru igre in ima moč, da s čimerkoli zapolnjuje svojo zavest ali da karkoli izrine iz nje. Njeno srce je kot utekočinjena substanca in hkrati simbolizira žabo kot dvoživko.
Petra Kolmančič je pesnica z močnim pesniškim jazom. Objavljati je začela, ko je bila še zelo mlada, in je doslej izdala pet pesniških zbirk. Kot lirski subjekt ali morda subjektinja zmore vse. Svojo uresničitev in možnosti postavlja v razmerje z naravo; včasih jo preoblikuje, v hipu ji pusti, da žari z lastnimi barvnimi odtenki. Pesničin jaz je umeščen v razsežnost biti; zavedanje o času in prostoru ji ne jemlje svobode.

Avtorica si riše svet, ki je divje lep in čudno nor. V njem je tudi njen moški, stvaren in tukajšnji ter hkrati stkan iz njene pesniške domišljije. Združena sta v ljubezni, le-ta pa dobiva različne podobe in uresničitve – od bližine in čutnosti do oddaljevanja, odmikanja in negotovosti. Moški je en sam, vedno nov, a zmeraj on. Ženska začne dišati in tudi moški diši, in to tako zelo, da že boli. Ženska je tista, ki gre na lov.

Čeprav je v pesniški zbirki P(l)ast za p(l)astjo očitna razumska vednost, je pesniški svet Petre Kolmančič prepreden tudi z nežno čutnostjo in izpovednostjo, čustveno naklonjenostjo do moškega in subtilno intimo. Odnos do ljubezni je treba razumeti v kontekstu njenih drugih spoznanj, to pomeni védenje, da smo ljudje nekakšne dvoživke, take, ki so včasih zunaj, na kopnem, drugič pa potopljene v svoja notranja močvirja. Ljubezen je podobna naskakovanju od zadaj. Tisti ki je predmet takega napadanja, začne slej ko prej zaudarjati po žalosti, pravi pesnica, in dodaja, da je to nevzdržno. Ljubezen je zanjo psihopatija dvojine, brezup mesa, težavnost vztrajanja in spolzkost vertikal. Moškemu, ki prihaja in nikoli ni čisto njen, odgrinja plast za plastjo in past za pastjo. Ljubi ga silno in brez dna, nora je od ljubezni in sreče. Prav dobro ve, da bo lepo do bolečine in da bo bolelo do norosti. Njeni verzi slikajo pošast ljubezni. Sama je na zunaj trdna in nepremakljiva, navznoter pa se ves čas podira. Občuti lakoto srca in negotovost ter ve, da bo bližina še enkrat zanikala samoto, čas, človeka in boga. Da je vse resnično, ji pozvanja v glasbi.

Poezija Petre Kolmančič je z vsebinskega in tematskega vidika novost v slovenskem pesniškem snovanju. Metaforika je izvirna, pisana in bogata, morda nekoliko temačna in stkana iz črnogledosti. Avtorica uporablja latinske naslove in nekatere besedne vrste sklanja kot samostalnike. Naslov pesmi na primer napiše narobe, zato ga je treba brati od zadaj naprej. Na koncu nekaterih pesmi so verzi natisnjeni v ležečem tisku; po vsej verjetnosti zato, da je sporočilna zgostitev še bolj prepričljiva.

Reprodukcije del likovnega umetnika Marka Jakšeta imajo samostojno govorico, hkrati se smiselno navezujejo na pesničino izpoved, besedno slikanje sveta in njeno čustveno doživljanje. Jakše s temnimi in zamolklimi barvami združuje grozo, tesnobnost, strah in nevarnost na eni strani ter razgibanost, moč in vztrajanje ter premagovanje na videz brezupnih okoliščin na drugi strani. Njegove slike so pretresljive in sporočilno večplastne. Tudi on plast za plastjo razkriva pasti in zaustavitve človekovega življenja.

Avtor spremne besede Iztok Osojnik se s poezijo pesnice Petre Kolmančič srečuje problemsko, z razširjenim samospraševanjem in dvomom o objektivnem branju z distance in o vedi o literaturi, ki se sicer sklicuje na poezijo in na avtorja ali avtorico, pri tem pa ju sploh ne upošteva in ne uveljavlja živega dialoga z njima in sama s sabo. Osojnik meni, da je poezija estetski agregat biti, pesmi Petre Kolmančič pa se mu kažejo kot uresničena izraznost in naelektrena izkušnja biti tu kot brezno lastne odprtosti in niča. V njeni poeziji odkriva vretje besed in obratov, prepletov, metafor in silovitih podob ter izbrušeno govorico. Priznava ji visoko lego, ki osupne s strastjo, intimno odkritostjo in izrazno veščino.

Pesniška zbirka P(l)ast za p(l)astjo bo zagotovo našla pot do bralk in bralcev, ki jim poezija veliko pomeni in ki v razburkanem času iščejo skrite poti čarobnih besed.

Marija Švajncer, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).