Naslov knjige je briški idiom, ki napoveduje lepo vreme. Gre za slovensko varianto italijanskega pregovora, ki z rdečo večerno zarjo obljublja lepo vreme naslednji dan, oz. Rosso di sera bel tempo si spera. Če pogledamo v globino tega briškega idioma, začutimo impulz radoživega življenja, moči, ki kaže, da si človek upa privoščiti svoje prave želje.

V prvi pesmi deklarativno izvemo, kaj je biti živ: "Živ si, najbolj živ, ko verjameš v svoje drevje." … In nekaj verzov zatem tudi, kaj pomeni sprejeti življenje: "da se odpre življenje, ne v besedah, dejansko in v tebi." To je tudi kredo uvodne pesmi Naseli me znova.

Kaj pa se dogaja v zaključni pesmi knjige z naslovom Travnik?

Morda je nekoliko bolj deklarativna kot poetična. Spopada se z izgubljenim spominom bralstva, za katerega je že prej, tudi precej razumsko, ugotovila, "da ga je odtujilo v vesoljsko zakladnico, pokopališče duha – kdo dostopa tja, kdo zmore prodreti tja, ki ni, ni prostor, ni čas, ni energija – ki je, ko ne pripada človeku, ki je to dejansko ustvaril".

V Travniku prav naravnost vrže očitek, z besedami, ki jih poznamo iz drugih, nepoetičnih ved:

"Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,

da smo, ampak dokler se polaščamo

privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni

vase, in gradimo svoj mogočni ščit,

napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova

izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,

a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,

ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,

a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik

je le navidezen skozi steklene stene.

Vidimo in zaznavamo, vendar smo si

sami prikrajšali možnost, da bi doživeli

veter, ki podobno kakor kroglice v cevi

zunaj dviga liste s tal, da poletijo,

zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.

Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh

pobožam tvoje oči in jih poljubljam

na veke, kako razširiti trenutek, ko

najina kazalca stiskata trepalnico in

čakava naključje, na kateri blazinici

bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,

kdaj se bo med plesom tvoja dlan

spet usedla v mojo in bova tako letela

čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele

ko zapišem, postane resnično. Šele

ko se zavem, da sem spet v ringu

s strahom, se osvobodim vloge.

Potem občutim, da v ušesih ne žvečim

pepela, ampak so moja usta prostor,

kjer leti in poseda metulj, ki ga boža

tvoj jezik – rad bi obletel travnik.

Odkar sem v sebi, je moje telo krog.

Kdor piše, ve, da samo zapisano postaja resnično. Odločilno je, da ne igra vloge pesnika, ampak je v ringu s strahom, kar je stara Cankarjeva "arena življenja" ali pa vse tiste zagate, ki so jih literati čutili v prejšnjem režimu, v katerem je bila družba utemeljena na iluzijah. Nismo še pozabili strahu pred nižjimi organi politične policije, ki so trgali r e s n i č n o iz knjig. Cele strani so trgali, kajti na svetlo niso smela priti niti dejstva niti duša. Konča z zaokrožitvijo, s ciklusom, ki ga ima tako telo kakor narava in seveda naše življenje.

Kakšne pa so pesmi med prvo in zadnjo pesmijo? Trije cikli: Rdeča, Bela, Modra.

Ja. to je trobojnica in brez dvoma je francoska, saj v Beli kletki beremo: "Danes je 14. julij. Na belo kletko padajo rdeča, bela, modra. Vedno tako. Že stoletja." To je praspomin podrte Bastilje, ki je belo kraljevo kletko pustil odprto, vendar je v naših življenjih ostala prisotna.

Furlanka je dvignila krilo je knjiga narave, v kateri najdemo vse – razen jezika. Beseda pa je človeški izum. Zato mora pesnica izgovarjati resnico in biti resnična, saj gre to dvoje skupaj. Na ta način trga začaranost in hipnotiziranost s sebe in bralca. Biti resničen je zdravje, je uresničitev svoje enkratne človeške narave:

"Kjer se veja razdvoji, se pocedi sok. V tistem trenutku izstopi otrok, nebogljen, ali pa zajec, prestrašen, nikoli ne modrost. Milost je v dežju, ki pada vztrajno in naravnost, in njegov zvok pomirja."

Knjiga ima posvetilo: mama in tata, hvala! Tu so Brda, češnje, murve, vinogradi, glasbeniki in glasbenica, pesniki in pesnice. Mrtvi oživljajo, živi pa so bolj živi – to delata poezija in individuum.

"Seštevki ne dajo, da sem, kar sem. Poezija je prostor. Kar je zares naše, je le okus po zemlji in ponižnost."