Ker nas je večina Roalda Dahla prvič spoznala v osnovnošolskih letih kot moža z neverjetno krutimi, a obenem duhovitimi Čarovnicami (lahko je bila tudi Matilda, Veliki dobrodušni velikan ali Odvratne rime, skoraj vedno pa v spremstvu izjemnih ilustracij Quentina Blaka) po krivici spregledamo njegovo preostalo delo. Še preden si je ustvaril javno podobo možaka, ki v osami svojega cvetličnega vrta piše groteskne zgodbe za otroke, je bil pisec proze za odrasle. (Še več, pisanje za otroke se mu je sprva zdelo ne ravno zavidljiv obrat v lastni karieri. Ko je založniku v New Yorku poslal rokopis zgodbe o fantu, ki v New York prijadra na gromozanskem sadežu – govorimo seveda o Jamesu in breskvi velikanki - breskvi, je napisal: “Zakaj za vraga pisarim te nesmisle?”)

Poljubček (Kiss Kiss, 1960) sodi med Dahlove najbolj znane zbirke (za novo slovensko izdajo jih je prevedla Ana Barič Moder). V njej je zbranih enajst zgodb, v katerih se Dahl izkaže kot silen poznavalec temnejših plati človeške duše. Usode njegovih pohlepnih, prebrisanih in preračunljivih likov se z veliko črnega humorja in prebliski nadnaravnega razpletajo proti presenetljivemu obratu, ki nas ponavadi čaka na koncu. In repertoar likov je širok: od pohlepnega župnika, ki skuša pretentati neuke kmete, da bi mu podarili dragocen kos pohištva (s katastrofalnimi posledicami), pa do kuharja, ki ni še nikoli okusil mesa, in gospodinje, ki je prepričana, da je njen maček reinkarnacija Franza Liszta.

Na tem mestu morda velja omeniti, da je bil Dahl v času življenja velikokrat obtožen rasizma (v Čarliju in tovarni čokolade je male Umpa Lumpe, ki cele dneve garajo v tovarni Willyja Wonke, opisal kot “Pigmejce, uvožene iz najgloblje Afrike”), antisemitizma (izjavo, da se “celo tak pokvarjenec, kot je bil Hitler, na Jude ni spravil povsem brez razloga”, bi težko interpretirali tako, da svojega avtorja ne bi prikazala v neprijazni luči) in mizoginije.

V Poljubčku se resnično srečamo s celo vrsto spletkarskih, zahrbtnih, spolno nenasitnih in preprosto nevarnih žensk (“V tistem trenutku sem zagledal njena usta. Videl sem, kako se mi od zgoraj počasi približujejo njena orjaška usta, se počasi odpirajo, prihajajo vse bliže in bliže, zevajo bolj in bolj široko; nenadoma se mi je obrnil želodec in otrpnil sem v grozi,” opisuje (sicer moten) protagonist zgodbe Sinček Martinček.), a resnici na ljubo, njihovi možje skoraj nikoli niso nedolže žrtve, ampak le “prejemniki” zaslužene kazni.

Morda najboljši primer tega je antologijska zgodba William in Mary, zgodba o suhoparnem in avtoritarnem možu, ki sklene svoje možgane zapustiti znanosti, ki bi njegov um, če že pešajočega telesa ne, lahko po smrti obdržala pri življenju – a pri tem ne računa na maščevalnost svoje žene, ki jo je leta in leta zatiral s svojimi pravili in omejitvami.

Nekateri teoretiki so trdili, da ima Dahlova fascinacija nad morbidnim korenine v vojnih poškodbah (kot pilot je bil sestreljen nad Libijo), drugi pa, da je vzrok njegovega večnega ukvarjanje s temama maščevanja in sadomazohističnih razmerij represija, ki so jo nad njim zganjali v elitni srednji šoli, na katero je hodil. Jeremy Treglown, Dahlov biograf, izpostavlja še eno pomembno “podrobnost”: po njegovem mnenju se pisatelj na svoje urednike ni obračal le z vprašanji glede sloga, ampak tudi glede vsebine in likov; nekaj najuspešnejših zgodb naj bi bilo tako pravzaprav sad skupnega dela.

Dahl vprašanja, od kod njegova ljubezen do grotesknega, ni maral: “Nihče ne more odgovoriti na to vprašanje. To je tako, kot bi, denimo, stari Beethoven sedel tule in vi bi ga vprašali: 'Gospod Beethoven, kako vam je na misel padla Peta simfonija?' Kako za vraga naj on to ve?” In morda se je res bolje samo prepustiti temni lepoti njegove domišljije.