"Nisem hotel vedeti, ampak izvedel sem, da ..." so besede, s katerimi začenja Tako belo srce. In pojasni kako, ne pa zakaj, se je ubila Teresa Aguilera, ki se je z možem pred nekaj dnevi v Madrid vrnila s poročnega potovanja. Teresin mož, ovdoveli Ranz, se je pozneje poročil z njeno mlajšo sestro Juano in šele takrat je začela obstajati možnost, da se rodi glavni junak romana Juan, ki mu Marías raje pravi kar pripovedovalec. Navsezadnje nam njegovo ime razkrije šele na zadnjih straneh romana.
Prevajalca Juan in Luisa se iz Havane vrneta domov in začneta"živeti zakon". Spoznala sta se, ko je Juan prevajal "tišino" med dvema "najvišjima živinama" Španije in Velike Britanije, Luisa pa naj bi nadzorovala njegovo prevajanje. Marías, tudi sam prevajalec, mimogrede popolnoma razbije mit o "romantičnem" prevajalskem poklicu, a to naredi tako duhovito, da mu verjetno ne bi zameril nihče, ki počne isto kot Luisa in Juan.
Ki se po prvem srečanju začneta sestajati, a dokler se dobivata pred kinom ali v baru ter on njo le pospremi do doma ali v taksi in občasno pri njej prespi, je "prihodnost še abstraktna", kot si želi Juan. Po poroki pripovedovalca najbolj muči prav to, da se zdi zdaj prihodnost zelo določena, nikakor ne več neznana, torej takšna, ki pušča odprte vse možnosti. In ravno na poroki Juana in Luise je Ranz, pripovedovalčev oče, sina vprašal: "In kaj zdaj?" Bo pripovedovalec znal živeti poročen, si z nekom deliti dom, govoriti midva in ne jaz, imeti mačko ali otroka?
Ranz pa je na poroki sinu dal tudi nasvet. Ko boš imel skrivnosti ali če jih že imaš, ji jih ne povej, je slišal Juan. Juan, ki najrajši ne bi vedel, v naslednjih mesecih izve nekatere očetove skrivnosti. Njegova teta Teresa ni umrla zaradi bolezni in njegov oče ni bil poročen dvakrat, ampak trikrat.
Ranz je moral torej dvakrat ovdoveti in se trikrat poročiti, da se je Juan lahko rodil. Kdo je bila Ranzeva prva žena? Zakaj se je ustrelila Teresa? Kakšno skrivnost ima Ranz? Juan, ki pravi, da imajo prevajalci "poklicno deformacijo" slišati vse, ni prepričan, da želi vedeti. A ušesa niso kot oči, ki imajo veke. Kadar nečesa ne želiš videti, le zapreš oči, ko pa nečesa nočeš slišati, ni tako preprosto. Veliko stvari v romanu bi se zgodilo drugače, če nekatere besede ne bi bile nikoli izgovorjene. Tudi Juan se ne bi rodil, če bi Ranz Teresi nekaj zamolčal.
A Luisa, ki se z Ranzem odlično razume, hoče vedeti. Ko se Juan nekega dne dan prezgodaj vrne iz Ženeve, kjer je osem tednov tolmačil, v dnevni sobi zasliši Luiso in Ranza, ki ji pripoveduje, zakaj je umrla Teresa. Juan, ki kadi na postelji v spalnici, tako kot na začetku romana spet postane poslušalec. Zdaj obstaja le še ena skrivnost, ki pa je pripovedovalec (še) ne bo raziskal. Kaj počne Luisa, ko je on več tednov službeno odsoten?
Ljubeznima Terese in Ranza ter Luise in Juana se v romanu pridruži se ljubezenski poskus pobega Kubanke Miriam, iskanje "nekoga" v New Yorku živeče Španke Berte in od krvi umazana ljubezen Macbetha in Lady Macbeth. Lady Macbeth je Shakespeare v usta položil besede, ki jih je skoraj štiri stoletja zatem "ukradel" Marías: "Moje roke so tvoje barve; a sram me je za tako belo srce" ("My hands are of your colour; but I shame to wear a heart so white.").
Tako belo srce, do zdaj najbolj hvaljeni roman Javierja Maríasa, je izšel leta 1992, ko je imel Marías 41 let in si je v Madridu "delil stanovanje s očetom, poročil pa se še ni." Koliko je v njem avtobiografskega, ve le pisatelj, ki pa je v številnih intervjujih po izidu povedal, da se je neko dekle iz njegove družine pred desetletji res ubilo le nekaj tednov po poroki, razloga pa niso nikoli izvedeli. "Avtobiografska" je tudi babica, ki mu je mrmrala kubanske pesmi, morda najbolj njegovo pa je spraševanje, ali se poročiti in življenje deliti z nekom ali rajši ostati sam ter se iz kina vračati v "svoje" in ne "najino" stanovanje.
T. T.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje