Zanjo je slutil, da jo nosi posebna milost ali pa recimo ljubezen: "Dream, make love, and / write," pravi v pesmi Leti, leti kobilica, kot bi povzemal pesem glasbene skupine King Crimson (sex, sleep, eat, drink, dream). Čeprav je res – kot je poudaril Huang Lihai v prispevku Šalamun – Pošast, katere strast nikoli ne zbledi, objavljenem v reviji Literatura –da se v Šalamunove pesmi "venomer preceja 'ljubezen'", je v Orgijah mogoče zaznati posebno obrnjenost k Drugemu, kar pesnika dela še bolj "golega in nagega in belega in sijajnega" (pesem A smo na stolih? A imamo žgoča kolenca?). Obrnjenost k drugemu pa ne pomeni le erotičnega drugega, še manj gojenja ljubeznivega odnosa do njega, temveč predvsem obrnjenost k pesnikovemu drugemu jazu in potencialno k bralcu.
Šalamun v Orgijah samega sebe opredeli kot "večnega destruktorja," ki zato, da lahko ustvarja, pada v stalna nasprotja, preigrava različne scenarije pesmi, si jemlje različne objekte in jih postavlja v različne položaje (zaradi česar imajo te pesmi tudi odrski potencial). Toda tisto, kar veže tri poglavja Orgij, vsako sicer zataknjeno v lasten ležaj, je eksplicitna homoerotika. Moško telo je postavljeno na piedestal, četudi je v razponu med grozljivo bližino in tolažečo oddaljenostjo drugega, kot pravi Aleš Debeljak v precej bežnem spremnem zapisu k zbirki, zakrinkano. Tisto, česar ni mogoče poimenovati, kar je navsezadnje tudi razlog pesnikovih mnogovrstnih preobrazb, ima končno za posledico posebno trmoglavost, uporniškost. Šalamun pesniško ravnotežje išče ne zato, da bi se sadomazohistično zaziral v brezno, temveč da bi pesništvu in poeziji s tem zagotovil prostor ter ustvarjalnost opredelil kot dostojanstveno, sodobnega človeka vredno dejavnost.

Ob vseh humornih avtoportretih, ki pomenijo možnost pomnoževanja samega sebe in s tem obnavljanje življenja, ob vsej ironiji, absurdnosti, mešanju misticizma in popkulture, napadanju z boka, kot pravi Šalamunov prevajalec – Michael Biggins, kar naj bi namerno upočasnilo bralca in s tem pridobilo njegovo pozornost, ob vsej živahni liričnosti, na trenutke prešpikani z brutalnostjo, vse to zavito v nadrealistično podobje in prelomljeno sintakso, zbirka Orgije ne prinaša toliko družbeno diskurzivnih pesmi. Šalamun resda ohranja zmožnost upovedati največje nasilje z najmilejšim izrazom ("Škorenj bo / prestrašil kanarčka in mrežice volkov, mrežice // pajkov se bodo pregrele"), toda ko v pesmi Kozlički odpuščeni? preberemo verz: "kladivo je matafora za // usta," vemo, da Šalamunu v Orgijah ni šlo za družbeno poseganje oziroma mu je šlo toliko, kolikor je svoje telo zastavil za poezijo in s tem do konca svojega časa vzdrževal vero v poezijo ter njeno posvečeno poklicanost (možno pa je seveda, da spričo kulturi nenaklonjenih časov insceniramo branje takšnega Šalamuna).
Že omenjeni Michael Biggins, verjetno največji promotor slovenske literature v Ameriki, ki je poleg treh Šalamunovih knjig prevedel tudi nekatere ključne slovenske avtorje, kot so Drago Jančar, Boris Pahor, Lojze Kovačič, je v intervjuju z Gregorjem Podlogarjem za revijo Literatura pojasnil, da je Tomaž Šalamun tančico ameriških in neameriških pričakovanj prediral na neprisiljen in nepotvarjajoč način; ne s krošnjarjenjem s kulturo, temveč "z iskrenim prizadevanjem, da bi odkrival najbolj nadarjene izmed svojih umetniških bratov." Toda naj smo seznanjeni z vsemi reminiscencami na vizualne umetnosti, naj poznamo literarne, filozofske, zgodovinske in religijske diskusije, s katerimi je prežeta Šalamunova poezija, tako za bralca kot tudi za prevajalca Šalamunove poezije je ključna erudicija (precej pomaga tudi občutek za komično); Šalamunova poezija ne zna sklepati kompromisov, ni polovičarska. Stvari, ljudje, rastline pri Šalamunu nikoli ne umrejo samo napol, temveč umrejo scela. Vprašanje, ki si ga pesnik in mi z njim zastavljamo, je, kaj ostane, ko smo soočeni s "totalno brezdanjostjo"?
Tovrstno samospraševanje oziroma strmenje v neko drugo resničnost, ki je bolj ali manj prisotno v vseh pesmih, vključenih v zbirko Orgije, in s tem v funkciji razbijanja statusa quo, med drugim sugerira, da Šalamunovo zapisovanje kljub navideznemu popisovanju pesnikovega vsakdana in predvsem zaradi domačega in mednarodnega mnogoglasja, nikoli ni zgolj zasebno iskanje. Vedno in povsod gre za iskanje nerazrešljivega absoluta. Šalamunu najbolj naravna drža je vojerska pozicija, katere eksistencialni predpogoj je zaziranje onstran slovenskih horizontov. Tej pritiče nezgrešljiva šalamunovska ironija, antitradicionalizem, pisanje iz več zornih kotov in s tem odpiranje globinskega pogleda, čeprav vemo, da so pesmi namenjene današnjemu posamezniku, ki je razpršen, fragmentiran, predvsem pa razcepljen med "varnostjo" in "superegocentrizmom".
Največ, kar si Šalamun spričo tovrstnega vedenja, ki ga poseduje, in predvsem glasu, ki mu ves čas nekje od zadaj prišepetava, dovoli, je, da z razkošnim, že skoraj marquezovskim podobjem priklicuje stvari, zgodovino, konje, mrčes in ljudi v prisotnost. Njegova poezija je torej tudi v trenutku pesnikove fizične odsotnosti naphana s prisotnostjo; zaradi permanentnega razčetverjanja in zrenja v praznino še naprej živa, razkošno blagodejna, ali kot je zapisal Aleš Debeljak v spremnem zapisu k posthumno izdani zbirki Orgije: čeprav Šalamunova poezije ne ponuja katarze, "sorodnim dušam nudi največ, kar je od umetnosti mogoče pričakovati v postmoderni dobi".
Gabriela Babnik; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).