Gre namreč za največkrat prevajanega slovenskega pesnika, za pesniško ikono, ki je vplival na številne sočasne poetike in s tem tudi na premike v slovenski literaturi. Pesnik, ki se je že na začetku svojega ustvarjanja "utrudil podobe svojega plemena in se izselil", je zgradil svojevrsten pesniški slog, s katerim nadaljuje pot tudi v posthumnih izdajah.
Kot piše na zavitku, je pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi ob koncu leta 2012 za izdajo LUD Literaturi ponudil kar avtor sam. Zbirka pesmi, napisanih v letih 2010 in 2011, je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku, ki je Šalamuna s pesniško zbirko Krčrk v poetiki po njegovih besedah celo prehitel. Pesmi v zbirki Ta, ki dviga tačko, spi so večinoma napisane kot dvovrstičnice in v svojem bistvu pretirano ne odstopajo od že uveljavljene Šalamunove poetike. V veliki večini gre za že videne, banalne zapise, ki jih razen verzne oblike pesemskost ne določa. Pesmi so polne neologizmov (njanja, glupko, Ko tuli motorin, ponton) in nesmislov (V taranteli rase / čebulica // spekter čisto / veselje; Kot, kat, kot / z masko), ki pa se občasno, predvsem v intimnejših pesmih, prepustijo tudi tradicionalni liričnosti, zgradbi stavka in logično povezljivim podobam.
Lirski subjekt je izredno izmuzljiv, včasih se umakne prikazovanju podob ali toku nepovezanih besed, včasih se razgrne in razkazuje kot avtor, nekajkrat pa celo smukne v zajčji kožuh in govori iz "zajčje perspektive". Tudi čas se nenehno menjuje, skače iz preteklosti, bodisi v smislu zgodovinske ali pa osebne preteklosti, ko avtor pripoveduje o svojih lastnih doživetjih ter se prek sedanjosti in ljudi, skozi katere jo avtor sestavlja, pretaka v prihodnost. Bralec je pri tem soočen tudi s spremenljivostjo Jaza, z njegovo nedoločenostjo in težko opredelitvijo, kar je mogoče razširiti tudi na širši kontekst spreminjanja in pretočnosti Šalamunove poetike, ki se v tej zbirki zliva nazaj v svoj začetek. Ta se skriva v mistiki jezika, ki jo najdemo v avtorjevem lastnem doživljanju sveta prek poezije, ki jo tudi v tej zbirki druži poplava živih, večplastnih podob, ki jih je mogoče uzreti iz različnih zornih kotov in tako dobiti globinski vpogled v samo pesem. Šalamun se namreč v zbirki pogosto navezuje na druge avtorje ali na osebe iz njegovega življenja, ob tem pa uporablja tudi umetniške in zgodovinske drobce, s katerimi bralcu ponuja ključe do razumevanja svoje poetike.
Šalamun v zbirki omenja tudi ljudi iz svoje bližine, na primer brata Andraža in prijatelja, pesnika Michaela Thomasa Tarena, ob tem pa še veliko drugih imen iz literature in tudi zgodovine – na primer Boba Perelmana, Victorja Hugoja, Jeana Senaca –, s čimer živemu jeziku dodaja kontekst. V detajlih odkrivamo globino zapisanega, ob omembi Parmenidesa se na primer pokaže povezanost človekove biti s spoznanjem, ob mistiki jezika se pokaže navezava na Areopagida, očeta krščanske mistike. Podobne namige je opaziti tudi drugod, na primer v pesmi Za Marguerite, v kateri bi prek tematike sprejetja smrti lahko odkrivali naslonitev na Marguerite Yourcenar in njeno delo Hadrijanovi spomini ("Pote so me silili moliti, da bi lažje umrl. V hospici so sestre ščebetale, jaz sem pa samo roko dvignil in rekel adijo /.../"). Ob iskrivosti jezika prinašajo tudi motiviko, ki kaže na slutnjo smrti (na primer "Opazovati smrt svoje umrljivosti jezik oteče."). Tem se pridružuje tudi naslovna podoba spanja, v tem kontekstu ne samo fizičnega počitka, ampak tudi duševnega prenehanja bivanja, poslavljanja od življenja, krajev in oseb.
Vendar pa ob smrti vzporedno poteka tudi preklicevanje nazaj v življenje, v ustvarjalnost. Na to opozarjajo citati začetka razdelkov iz svetih hinduističnih razprav Upanišade, romana Normana Dubieja Magellanovi oblaki – The Clouds of Magellan in odlomka iz Mallarméjevega Meta kocke. Ti pričajo o pomenu ustvarjalnega Jaza z veliko začetnico, sebstva, ki je pri našem ravnanju in življenju najbolj prvinska in najpomembnejša gonilna sila. Pomenljivo pri tem pa se v zbirki Ta, ki dviga tačko, spi kaže predvsem navezava jaza z Drugim, saj Šalamun pesmi ne zgradi iz jezikovnega egoizma in eroticizma. V globini namreč kaže na osmišljanje povezave z drugim človekom prek samega sebe kot dialogom, na kar nakazuje že uporaba forme dvovrstičnic (na primer v verzih "Poljubljal sem ga po kosih, da / bi mi ne razpadel Why // would you like me to die?"). Pri zbirki Ta, ki dviga tačko, spi torej ne gre le za ponovitev že slišanega Šalamuna, ampak za organsko vrnitev na začetek njegovega ustvarjanja.
Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).