Zaznamki v literarni zgodovini so večinoma skopi: cesar Avgust je leta 8. n. š. Publija Ovidija Naza izgnal v mesto Tomi (današnja Constanca ob Črnem morju) Morda zaradi njegove (pre)drzne erotične poezije, morda zaradi nepojasnjene osebne zamere. (Je bil Ovid priča cesarjevemu razvratu, ki ga je ta želel prikriti? Se je pesnik zapletel z Avgustovo ženo Livijo in moral za to plačati?) Kakor koli že, Ovid je v Rimu pustil svojo ženo, ki naj bi lobirala zanj, in tudi sam do smrti pisaril prošnje za pomilostitev. Brez uspeha. A njegovi nesreči se lahko zahvalimo za mojstrovini Tristia (Žalostinke) in Epistulae ex Ponto (Pisma iz Ponta), ki imata za edine teme tožbo nad izgnanstvom, ločitev od Rima in bivanje v barbarski deželi; prav s temi pesmimi se je antična elegija prelevila v žalostinko v današnjem pomenu besede.
Ovidova kazen, če smo natančni, ni bila izgnanstvo (exsilium), ampak “le” milejša oblika le-tega, relegacija (relegatio) (lahko je torej obdržal svoje premoženje in rimsko državljanstvo) – a zaradi odročnega, mrzlega kraja, kamor so ga poslali, je bila to bolj slaba tolažba.

Kultivirani Ovid, opevani avtor Metamorfoz, pesnik, ki je znal najlepše artikulirati lenobno dekadenco svojega časa, mož, ki ne le, da se je gibal v osrčju, ampak je bil samo srce rimske visoke družbe, se je na stara leta tako znašel med “barbari”. Glas(nik) Rima je postal njegova marginalna opomba. In kar je za pesnika najhuje: znašel se je zunaj meja svojega jezika. “Kako bedasti se zdaj zdijo, moja ironija, moja drobna brezbožna dejanja, moj ples po vrvi nad prepadom. Zavohal sem svojo pot na sam rob sveta, kjer se začenja Nič (…) Mrtev sem. Relegiran v pokrajino molka. Vse, kar lahko storim, je, da kričim.” Tako govori Ovidij, kakršnega je za protagonista svoje zgodbe vzel eden največjih živečih avstralskih pisateljev, David Malouf. “Počutim se tako odrezanega od sveta, kot da sem pajek. Ali pa podgana, ki lovi ravnotežje na tramu in sliši prebiranje poezije. Kot da bi na lepem zdrsnil korak nazaj v vesoljnem redu stvari ali pa bi me kak čarovniški urok spremenil v eno od nižjih vrst.”

Umišljeno življenje kljub napisanemu ni literarna rekonstrukcija “manjkajočih” Ovidijevih let – Malouf ni napisal biografije, ampak izmišljeno pripoved, ki ima korenine v mogočih dogodkih. Avtor Metamorfoz gre v Maloufovi različici tako skozi poslednjo in največjo preobrazbo: postopoma se otrese spon lastne “rimskosti” in udobnega življenja ter se poda nazaj k osnovam, k prvinskemu jeziku, k enosti z naravo. Pesnik, ki je tako natančno popisal Umetnost ljubezni, se mora zdaj naučiti ljubiti še naravo – drugega v Tomih tako ali tako ni (tamkajšnje ženske na tega prezgodaj ostarelega petdesetletnika, ki se pogovarja sam s seboj, gledajo le s pomilovanjem). In tako začne v asketskem zaselku gojiti vrt. V svetu, kjer vse obstaja le zato, ker je koristno, je sajenje cvetlic skoraj subverzivno dejanje. “Ženski iz hiše ne moreta verjeti, da je nekdo lahko tako prismojen in vloži toliko truda v nekaj, česar ne moremo pojesti. (…) Za te ljudi je igra nov koncept. Le kako naj jim pojasnim, da dokler nisem prišel sem, je bilo to edino, kar sem poznal?“

In tako kot nimajo vrtov ljudje v Tomih tudi nimajo besede za svobodo – kajti biti svoboden pomeni igrati se, tukaj pa je vsako bitje in vsak gib povezan v organsko celoto nujosti. Ko se začne privajati na svoje novo življenje, se začne Ovidij počasi učiti njihovega „barbarskega“ jezika in šele takrat se mu razkrije ontološka razlika med enim in drugim svetom: "Latinščina je jezik razlikovanja, vsaka končnica stvari opredeli in razdeli. Jezik, o katerem zdaj govorim, ki ga skoraj govorim, je jezik, v katerem je vsak zlog gesta sprave. Nekoč smo poznali ta jezik. Sam sem ga govoril v otroštvu. Znova ga moramo odkriti.“ Z novim jezikom vstopa v novo videnje sveta: "Ko gledam na svet skozi ta drugi jezik, ga vidim drugače. Gre za drugačen svet. Nekako se mi zdi bližji prvemu načelu stvarjenja, božji sili, zaradi katere stvari so, kar so, in zaradi katere se spremenijo v to, kar bi rade bile.”

Pri tej preobrazbi ali, če hočete, prevzgojitvi našemu protagonistu pomaga tudi Otrok – skrivnostni deček, ki je, kot je videti, odraščal med volkovi, vse dokler ga niso vaščani na Ovidijevo pobudo ujeli. Pesnik ga vzame pod svoje okrilje in ga skuša naučiti oblačenja, govorice in navad – a pouk je dvosmeren. Izobraženec, ki se je vsega, kar je kdaj vedel, naučil iz knjig, se tako z Otrokovo pomočjo uči oponašati ptice, iskati užitne žuželke in uporabljati vse čute naenkrat. V njegov urejeni svet udre spontanost in naposled ga dohiti življanje, ki mu je do zdaj skušal ubežati. Na koncu sveta in (svojega) časa postane “to, kar sem vedno nameraval biti”.

S svojim romanom nam Malouf pokaže, da civilizacija vendarle ni neozdravljiva bolezen.

Ana Jurc