Konstelacije so sicer znane že iz drugih Zupanovih knjig – pesnik stoji ob oknu in opazuje oblake, Trbovlje kot pesniški topos in kraj utopije, hrepenenje po izgubljeni mladosti in hommage izgubljenim ljubeznim, atmosfersko dolbljenje prostora, celo na nenavadno znane verze bomo naleteli, za katere se zdi, da smo jih že brali, pa vendar je Avtomobilski bluz svojevrstna novost v avtorjevi poetologiji.

Uroš Zupan se je tokrat lotil teme, ki v njegovem pisanju doslej ni prihajala v ospredje. V eni izmed pesmi, ki odpirajo zbirko, Resničnost postaja nevidna, spregovori o smrti: “Kajti smrti / pravzaprav ni, je le vabilo v neke druge / kraje, da bi se ločili in zopet našli, / da bi si izmenjali vtise iz naše hipne odsotnosti.” V isti sapi Zupan vzdržuje zanj tako značilno držo mitomana: “Govorim in se spominjam. To me pomirja.” Toda potem zapiše verz, ob katerem se perspektiva obrne: “Ničesar ne bom razrešil. Nikoli ničesar / ne razrešim. V daljavi, ki je ostala za mano, / postaja resničnost nevidna.” Zdi se torej, kot da mehko zakulisje spomina pesniku ne daje več utehe ali pa vsaj ne toliko kot v preteklosti. Čeprav se Zupan še naprej giblje po ozki črti binarnosti – ljubljanske zdajšnjosti in trboveljske preteklosti, noči in dneva ipd. – je očitno, da spreminja svojo lego. Ko v pesmi Mesto z razdalje zapiše “Svetloba izhlapeva z / mokrih pločnikov, se ovija okrog // obcestne razsvetljave”, zaslutimo, da je začel sprejemati lastno danost, to kar je, da je morda celo utrujen in da mu pojemajo moči.

V Avtomobilskem bluzu bomo naleteli na priznanja, ki Zupana razkrivajo kot trpečega, razrvanega subjekta, ki se komajda še drži na gladini. V eni lepših pesmi zbirke, Edini preživeli človek na tem svetu, nam pesnik govori, kako težko prenaša čas osame, ko se življenje krči na stalne ponovitve: “Vstajanje, pripravljanje / zajtrka in potem televizija, računalnik, glasba, knjige, / in če imam srečo – kakšna vrstica, napisana na hladen zrak …” Ti zapisi o pesnikovem vsakdanu, ko se zdi, kot bi bival “popolnoma sam, prilepljen na umazano steklo, na katerega drugi strani se dogaja resnično življenje”, seveda nimajo namena povzdigovati nikogaršnje osebnosti, kažejo le na oddaljevanje od rojstva in počasno približevanje smrti. Zupan smrti hkrati ne občuti kot groze, ampak kot nekaj nujnega, ali kot pravi v že omenjeni pesmi: “Sam v jeseni, ki se z vso močjo razpira / nad mano, kot življenje, ki ga ne razumem, čeprav ga tiho in sanjavo občudujem.”

Kljub tematiki smrti si želimo, da bi Zupan premogel nekaj več samoironije. Njegova virtuoznost se kaže v neskončnih opisih neba, vendar to še ne pomeni, da pesmi, ki se jih drži epski zamah, podobno kot njegovih najzgodnejših pesmi, na primer Psalma – magnolije v aprilskem snegu – ne trkajo na vrata, za katerimi se kaže nemoč izrekanja. Hkrati ko se približuje smrti, je bliže tudi spominu na druge rodove. Kot da je bilo že vse zapisano in izrečeno. V tem kontekstu se v eni ali dveh pesmih v zbirki znova pojavi oče kot lirski junak. Tudi njega pesnik veže na temo smrti, a na blag, če že ne nežen način.

Ker se Zupanovih pesmi drži posebno ozračje in predvsem ker je v njih mogoče razbrati težnjo po izločitvi čustev (čeprav je knjiga naphana s čustvi), da bi jih povzdignil na univerzalnejšo raven, časovni preskoki med pesmimi niso očitni. Nekaterih se drži celo letnica poznih osemdesetih, ko je šele začel pisati, za večino pa imamo občutek, da niso našle prostora v prejšnjih njegovih knjigah in da jih je šele zdaj izostril. Morda tudi iz te napaberkovanosti iz preteklosti sledi Zupanov obrat v prihodnost (kolikor se to seveda ni zgodilo že s samo smrtjo). “Sedanjost je vse, kar imamo …” zapiše v pesmi Še en svet, ki jo je posvetil svojemu priljubljenemu avtorju Williamu Wordsworthu. In tako kot je sedanjost vse, kar imamo, je tudi vračanje na kraje, ki so nas nekoč osrečevali, slaba tolažba.

Zupan zdajšnji trenutek snuje iz preteklosti, nato pa pogled počasi dviguje proti prihodnosti, ki se mu kaže v obliki smrti. Ne glede na to, kako tematsko raznorodne so si pesmi, in ne glede na prgišče vprašanj, ki si jih zastavlja pesnik, je očitno, da vse zavezuje s pentljo smrti, celo ko govori o rojstvu sina. Če je cena to, da mora priznati lastno šibkost, potem jo je pripravljen plačati. Ali kot je zapisal v kratkem eseju Ars poetica, ki nosi pomenljiv podnaslov Iz zgodovine ranljivosti: “Minil je čas skrivanja kart pod mizo, nastopil je čas mirnega pogleda v lastne oči.” Omemba na hrbtni strani knjige, da je ta kratki esej nekakšen ključ za odpiranje konzerve, je precej primerna prispodoba, saj šele prozni zapis razkrije, da je Zupan uporabil nekaj oblikovnih zvijač – popačenje sekstine, raznihanje soneta, dodajanje lirskih momentov v izrazito pripovedne pesmi. Tudi v proznem besedilu je torej pomanjkanje artizma mogoče pripisati ne toliko pesnikovim mejam ali žanrskemu preigravanju, pač pa temu, da vsebina prevlada nad formo. Pesnika je očitno tiščalo od določenih vsebin, zato si je tokrat dovolil zabresti po dnu rečne struge: “Če bi imel pred rojstvom možnost vpogleda v potek svojega življenja na tem planetu in če bi vedel, da bom moral prenašati in se boriti s takšnimi bolečinami, s kakršnimi se včasih borim in jih prenašam … se ne bi hotel roditi.” Jezik, ki ga pri tem uporablja, je značilno zupanovski in spominja malodane na obrazce. Tako niti priznanje, da se včasih počuti kot avtomobil, ki je obtičal v globokem snegu in ne more nikamor več, ker ni narejen za vožnjo v takšnih razmerah, ne deluje patetično, ampak presunljivo. Po patetičnem diši le priznanje, da ne piše zaradi nostalgije po zlati dobi, pač pa, da bi sinova videla, da njun oče ni bil vedno zagrenjen, žalosten in prestrašen; pri tem odgovor na vprašanje, ki si ga sam zastavlja – zakaj bi se ljudje hranili z njegovo temo, če imajo dovolj lastnih težav – pesniško zakamuflira.

Zbirka Uroša Zupana Avtomobilski bluz je napisana v avtobiografski maniri, vendar v njem ne bomo našli običajnega samopoveličevalnega tona, kot smo ga pri avtorju vajeni. Kaže nam svoje boleče točke, pri čemer je še vedno žalobni melanholik, le da so zdaj njegovi jazovski toni za spoznanje nižji. Intenca je na način osebne izkušnje, ki jo očitno razume kot edini mogoči jezik poezije, proizvesti univerzalnost, in kot pravi ob pesmi Czeslawa Milosza Dar: iste stvari se lahko odvijajo na različnih krajih in se dogajajo različnim ljudem. Seveda je tako najprej in predvsem s smrtjo. V času, ko se v vseh nas kopičijo lebdeči otočki prezgodaj umrlih, je Zupanova knjiga več kot priporočljivo branje.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).