Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredinjenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga?

Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo "nekoč", da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domačega in svetovnega literarnega in glasbenega področja …

Prav to sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega popestradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Brucea Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne.

A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo kar koli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White Snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V sklepni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in se začne spogledovati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho "helpless, helpless, helpless", Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da "to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro". In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka.

Če so ta besedila podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunov ludizem. V črtici Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju na pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom "na tej točki se pričnem dolgočasiti", je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati.

Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o merilih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno "stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca", ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo "znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige", v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg …

Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila spadajo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu.

V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor veliko jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim slogovnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kakovosti, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.

Iz oddaje S knjižnega trga.