Zbirka Klobuk Vere Revjakine B. je razdeljena na štiri oštevilčene cikle, na podobe pokrajin, temo poetike, svojevrstne osebnoizpovedne pesmi in nepretenciozno feministične. Čeprav je zaznati tudi aktualnost, npr. v pesmih Nadomestno mleko, v kateri govori o mladi migrantski materi, in skeptični Eurogobelin, Varja Balžalorsky Antić presega radikalni aktivizem. Prav tako se od njega oddalji v pesmih o ženskah. Njihova problematika je zgolj nakazana, a hkrati je zaznati idejo o prazgodovinskem medsebojnem bojevanju žensk, npr. Vsem mojim materam:

"Membrana, ki zna skoz pore prepustiti le ljubezen / bo močnejša in resničnejša / ko bomo vsa odpuščanja spustili skoz burjo / in takrat lahko veter vselej prinese vaša semena nazaj / s pozabo v eni roki, s spominjanjem v drugi."

Prvi cikel zaznamujejo fizična potovanja po različnih mestih. Avtorica je kot lirski subjekt v teh pesmih najbolj prisotna, a se iz vsakega cikla vedno bolj oddaljuje in postaja skorajda opazovalka, ki se zlahka vživi v različne ženske vloge ali pa gre za množinski subjekt. Dobro izpelje pesmi, ki so blizu realni izkušnji, npr. Razlistana v večni zdaj, kot tudi tiste z imaginarnim vživljanjem, npr. Impresija: novi lirizem. Najnežnejše občutke pričara v pesmi Arahna, v kateri lahko vidimo scenografijo posameznih trgovinic, hiše s posebnim porcelanom in babico, ki šiva oblekice za punčke. Kot osnutek za kakšen kratki film deluje pesem Obiskovanja, ki s posebno svetlobo in stanjem minevanja spominja na film Nostalgijarežiserja Tarkovskega. Z nizanjem občutkov in opažanj avtorica pričara podobo mesta tako na zvočni kot vizualni ravni, zlahka prikaže lepoto sredi najbolj odljudnih kotičkov, npr. Alegrija nad Beogradom:

"zgolj sipkanje tvoje mase, zdajle, skoz drobovje mesta, / vržena v centrifugo izstreljenih občutenj, / cestne topline, utrujenost od melanholije, / golo, preprosto, le na drugi beg drviš, v objem / brez opisne možnosti, sivina / alegoričnost utripa uhanov Cigank na Zelenem vencu, / podzemni bazar mavričnega perila / nitka se mi trebušni alpski stožec, / pod mostom svinčena podoba brska po kontejnerju, / ribje brstenje puhti navzgor, / spojitev mokrih smetarskih mačk".

Medbesedilnost se najpogosteje kaže z neposrednim navajanjem avtorjev, na primer Aleša Debeljaka, Erice Johnson Debeljak, Rainerja Marie Rilkeja, Ko Una, razbrati pa je mogoče tudi druge. Pesem O dragi avtomehaniki … je kot pronicljiv dialog s pesniško zbirko Blaža Iršiča Poezija za avtomehanike. V pesmi Rengi pod krošnjami, Ko Un se pesnica obregne ob javna branja, pričakovanje pesnikov, njihovo skepso in tako z verzi filigransko zajezi en sam trenutek sredi poletnega avgustovskega literarnega večera. Še posebej drzna, skorajda nonšalantna je pesem Ars poetica za telebane, ki poenostavi in zreducira eno izmed temeljnih poetičnih del rimskega pesnika Horacija, in jo pokloni telebanom, ki jim v obdobju ikeanizacije priročniki izhajajo kot po tekočem traku.

Prepričljiv vstop v zbirko Klobuk Vere Revjakine B. Varja Balžalorsky Antić dosega z izdelanim jezikom, izpeljavo podob tako pokrajin kot skorajda anonimih žensk in z odnosom do poezije. Ta niha med ironičnostjo in zavzetostjo, nikoli pa ni zaznati patetičnosti ali vloge lirskega subjekta, ki bi ob tem čutil poslanstvo ali genialnost. Poezija, ki je suverena, a tiha in nekoliko skrivnostna kot naslov pesniške zbirke.