Tej 'teatromaniji' Dunajčanov, ki se je v tem, kako so stikali za najdrobnejšimi življenjskimi okoliščinami svojih ljubljencev, včasih izrodila v grotesko, se je človek res lahko posmehoval, saj je bilo prav tej uživaški prevzetnosti vsaj delno pripisovati odgovornost za avstrijsko brezbrižnost glede političnih vprašanj in za našo gospodarsko zaostalost, če jo primerjamo z odločnim nemškim sosedom.
Največji sen dunajskega pisatelja je bil, da bi ga igrali v Dvornem gledališču, ker je to pomenilo neke vrste dosmrtno plemstvo in je vključevalo razne častne ugodnosti, kot na primer proste vozovnice, dostop do uradnih prireditev; človek je postal celo gost cesarske hiše.
Toda tedanja družba je hotela imeti takšno dekle: bedasto in nepoučeno, dobro vzgojeno in nevedno, zvedavo in sramežljivo, neodločno in nepraktično, in zaradi takšne neživljenjske vzgoje že vnaprej določeno, da se bo brez lastne volje prepustila možu, ki jo bo oblikoval in vodil.
Vsaka senca je vendarle tudi otrok luči, in samo kdor je doživel svetlobo in temo, vojno in mir, vzpon in propad, samo ta je resnično živel.
Evropa, naša domovina, za katero smo živeli, je uničena še za leta in leta, ki daleč presegajo naše življenje. Začenja se nekaj drugega, neka nova doba, toda skozi koliko peklov in vic bo vodila pot do nje.
Pomembneje kot začeti s predstavitvijo samega avtorja in v tem tudi glavnega protagonista dela, ki opisuje življenje nekega Srednjeevropejca judovskega rodu v viharnem obdobju konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja in ki poleg tega tako kritično kot ena ključnih analistk tega obdobja Hannah Arendt presodi ravnanje srednjeevropske (posebej dunajske) judovske skupnosti, ki je v svoji apolitičnosti nevede sodelovala v pripravah na ultimativno katastrofo, se zdi navesti pasus o Zweigovem obisku pri Walterju Rathenauu. Zmedenost srednjeevropskega Juda zaznamuje celo osebo tega erudita med politiki in glavnimi akterji oblikovanja weimarske republike, ki je na koncu padel pod streli atentatorja; njegova življenjska pot se je končala z dogodkom, ki je napovedal skorajšnji razkroj nemške demokracije in bogate srednjeevropske kulture.
„Vsa njegova eksistenca je bila en sam konflikt vedno novih protislovij. Po svojem očetu je podedoval vso moč, kar si jo lahko zamišljamo; in vendar ni hotel biti njego v dedič; bil je trgovec, a se je hotel počutiti kot umetnik; imel je milijone, a se je poigraval s socialističnimi idejami; čutil se je Juda, pa je koketiral s Kristusom. Mislil je internacionalno, a je oboževal prusovstvo; sanjal je o ljudski demokraciji, a se je čutil visoko počaščenega, kadar ga je sprejel cesar Viljem in ga vprašal za nasvet; in čeprav je jasnovidno spregledal cesarjevo slabost in nečimrnost, ni mogel obvladati lastne nečimrnosti.“Stefan Zweig je Rathenaua obiskal, ko je kot izjemno uspešen mladi literat, ki ga je že doletela – gre za znameniti Zweigov izraz, ki označuje nečimrno dunajsko družbo - „bleščeča moč slave“, v Berlinu iskal novih izkustev in s tem tudi literarne snovi. A poti bržkone ne bi bilo, če ne bi Zweig, sin premožnega industrialca, ravno zaradi specifičnih posebnosti Dunaja ob prelomu stoletij 'prehitro dozorel' v dovršenega avtorja.
Politika je teater in teater je politika
„Vse je še naprej živelo, a ni priznalo, da živi,“ je razmere v tedanji Evropi, ki so jo zaznamovali „anahronistično trinoštvo v Rusiji, skorumpirana birokracija v Avstriji, bedasti militarizem v Nemčiji in neodločna republika v nenehni krizi v Franciji" (Arendt, Hannah: Izvori totalitarizma), opisal G. K. Chesterton. In ta paradoks opisuje tudi dunajsko meščansko družbo, za katero je bilo značilno „zagrizeno navdušenje za umetnost, posebej za gledališko umetnost,“ ki je na Dunaju zajela vse stanove; a prav tej 'teatromaniji', „tej uživaški prevzetnosti, je b ilo mogoče vsaj delno pripisovati odgovornost za avstrijsko brezbrižnost glede političnih vprašanj in za našo gospodarsko zaostalost.“
Dopolnimo Zweigove besede s sodbo Hannah Arendt, saj se njena analiza vzpona modernega političnega antisemitizma, oblikovanja plemenskega imperializma v Srednji Evropi in končno elaboracije prvih dveh totalitarističnih režimov berejo kot znanstveni pendant Zweigovemu romanu: „Medtem ko je država imela zmeraj bolj omejeno in prazno reprezentativno vlogo, je politično nastopanje poskušalo postati nekakšna gledališka predstava, katere vrednost se je nenehno spreminjala, dokler ni gledališče v Avstriji sámo postalo središče nacionalnega življenja, institucija, katere pomen je bil prav gotovo večji od pomena parlamenta. Gledališka vrednost političnega sveta je postala tako očitna, da je bilo gledališče videti kot kraljestvo stvarnosti.“ (Arendt, Hannah: Izvori totalitarizma)
V to gledališče oziroma v Burgtheater, trdnjavo uglednega meščanstva, se je kot avtor želel prebiti tudi Zweig. Skupaj s sošolci je prebiral vsako gradivo o sodobnejši umetnos ti in posebej literaturi, ki mu je prišlo pod roko, in v maniri novodobnih oboževalcev je po cestah zasledoval znane igralce in umetnike („Če smo na cesti videli Gustava Mahlerja, je bil to za nas dogodek, o katerem smo naslednje jutro poročali tovarišem, kot o osebnem uspehu.“), in to kljub pomanjkanju časa, ki je meščanske sinove pestilo od rosne mladosti. Poleg rednih šolskih ur so se namreč otroci judovskega meščanstva morali udeleževati še pouka tujih živih jezikov, klasične latinščine in grščine ter dodatnih ur geometrije in fizike.
Razredna oholost meščanskega judovstva
Ta obsedenost z omiko in izobrazbo je bila ne le izraz prepričanja Judov, da se lahko v družbo vključijo le, če bodo bolj izobraženi kot Nemci, ampak je bila tudi izraz razredne oholosti, ki je prevzela številne predstavnike judovskega meščanstva, ki so s skrbno načrtovanimi porokami sredi 19. stoletja ustvarili pravi kastni sistem 100 elitnih družin. In prav res del naklonjenosti do pozneje grozljivo linčanih Judov zagotovo izgine, ko na s Zweig uvede v to kulturo 'pavje nečimrnosti'. Odklonilni odnos, ki ga je staro meščanstvo čutilo do teh judovskih povzpetnikov, in obenem domneve sicer povsem treznih mož, da so Judje posebno 'moteč' element, prava „država v državi“, ki od zadaj spletkari in pravzaprav obvladuje svet, se nam ne zdi več tako obsojanja vreden, ko nas Zweig seznani s svojo materjo, potomko ugledne družine, ki je bila še posebej ponosna na svojo mednarodno razpredenost. „Vedno sva morala (skupaj z bratom, op. P. B.) poslušati, da so ti ljudje 'fini', oni tam pa 'nefini', in pri vsakem prijatelju so se pozanimali, ali je iz 'dobre' družine, ter do zadnjega člena raziskali izvor njegove družine in premoženja. To nenehno razporejanje, ki je v bistvu predstavljajo jedro vseh družinskih in družabnih pogovorov, se nama je takrat zdelo skrajno smešno in snobovsko, kajti konec koncev je šlo le za razliko petdesetih ali stotih let, glede na to, ali so p rej ali pozneje prišle iz istega judovskega geta.“
Underground licemerskega Dunaja
Svetohlinstvo in licemerstvo sta bili bistvo dunajske družbe. Ugledne četrti, ki so se kazale kot trdnjave morale, z od vratu do tal v mnogo plasti okomotanimi mladenkami, ki niti hoditi niso mogle naravno, kot svojimi simboli, so ravno s svojimi nehumanimi metodami zatiranja vsega biološkega pri človeku („V tem nezdravo zatohlem, a z odišavljeno soparico prepojenem ozračju je odraščala naša generacija.“), na drugi strani porajale pravo industrijo 'undergrounda', v kateri so nekaj sprostitve iskali na videz zgledni sinovi. Ta drugi Dunaj Zweig najbolj piktoreskno predstavi v opisu prostitucije: „Kakor je prava armada razdeljena na posamezne bojne enote: konjenico, topništvo, pehoto, trdnjavsko topništvo, tako je bila tudi velikanska armada prostitucije razdeljena na posamezne zvrsti. Trdnjavskemu topništvu je bila v prostituciji še najbolj podobna tista skupina, ki je popolnoma zasedala določene mestne ulice kot svoj glavni stan. To so bili večinoma kraji, kjer so v srednjem veku stala vešala ali bolnišnice za gobavce in pokopališča, kjer so svoje zatočišče našli izobčenci, rablji in drugi izvrženci družbe /.../.“
Ta drugi svet je Zweig rad spoznaval tudi drugod po Evropi, kamor ga je ponesla zvedava narava. Zweigovi spomini so neverjeten zaklad anekdot, saj mu je bilo tudi zaradi slovesa odličnega pisca dano, da se je srečal z nekaterimi najbolj znamenitimi možmi z začetka 20. stoletja. V knjigi tako med drugim nekoliko drugače spoznamo Rodina, Rainerja Mario Rilkeja in tudi Freuda, „fanatika resnice“, ki je dejal, da „stoodstotna resnica prav tako ne obstoji, kakor ne obstaja stoodstotni alkohol!“ In prav Freudova usoda je tako pomenljiva za obdobje, ki ga obravnava ta knjiga. Optimistično-liberalni svet, ki je končno kapituliral pod nemškim škornjem, je Freuda vedno bolj odrival na stran, bolj kot je ta iskal in odkrival temne vzgibe človeške narave in spodkopaval temelje vere v večno izboljševanje človeštva prek znanstvenega napredka.
Zapiranje vrat za evropsko kulturo
Ko se je ta vera pod težo dokazov in političnih perpetij z vrhuncem v Münchnu leta 1938 začela rušiti, se je zrušila bliskovito. Judje kar niso hoteli verjeti, da je poskus integracije v večinsko kulturo še enkrat spodletel, in tega niso razumeli, saj so vendar vse naredili prav. Zweig je bil med tistimi, ki so se napak zavedali. Domovino je zapustil pravočasno, vendar pa v tem ni imel občutka, da zapušča domovino Avstrijo, ampak da zapira vrata za evropsko kulturo, katere državljan je postal. Zavrnil je oholi internacionalizem judovske elite, da je sprejel absolutno humanistični internacionalizem človeškega duha, na katerem naj bi zrasla združena Evropa. Spominjajoč se na svojo zadnjo pot v Južno Ameriko, je zapisal: „Bilo mi je preveč hudo, da bi še naprej gledal to lepo deželo, ki je po tuji krivdi postala žrtev strašnega opustošenja; zdelo se mi je, da je Evropa zapisana smrti zaradi lastne blodnje, Evropa, naša sveta domovina, zibelka in Partenon naše zahodne civilizacije.“
Včerajšnji svet Stefana Zweiga – beremo ga v prevodu Angele Vode – je velik zgodovinski dokument, ki nam nevsiljivo podaja lekcijo o nujnosti nenehne budnosti in odgovornosti vsakega posameznika. Je roman, ki nam bolje kot registri žrtev pokaže tragičnost vzpona nacizma, ki morda ni dokončno uresničil aspiracije odstranitve judovskega prebivalstva, zato pa mu je uspelo uničiti neko kulturo, ki se nikoli več ni vrnila. In to ni bila le judovska kultura, četudi je bila pregnetena z njenimi akterji, ampak je bila vseevropska kultura ljudi, ki so pred razmahom letalskega prometa potovali in se v plodnih pogovorih srečevali pogosteje kot pa predstavniki sodobne umetnosti. Nekoliko nas zaboli le poznavanje Zweigove usode. Nezmožen še naprej opazovati propad Evrope, je leta 1942 naredil samomor. V tem se je izkazal eskapista starega dunajskega kova. Njegova Evropa namreč ni povsem resnična Evropa, ampak je njegov osebni teater, ki sicer nakazuje mnogo kontur resničnosti in ki nam večplastno predstavlja vzdušje in mišljenje svetovljanskega Evropejca, a vendar izključuje drugi pogled finančnika ali vojaka ali koga tretjega. In ob tem se kot sklep še kako zdi na mestu citat iz Shakespearjevega Julija Cezarja, s katerim tudi Zweig uvede zadnje poglavje zgodbe svojega življenja: „Zašlo je sonce Rima. Zatonil je naš dan. Oblaki, rose in nevarnosti so tu; napor je naš končan.“
Polona Balantič
Tej 'teatromaniji' Dunajčanov, ki se je v tem, kako so stikali za najdrobnejšimi življenjskimi okoliščinami svojih ljubljencev, včasih izrodila v grotesko, se je človek res lahko posmehoval, saj je bilo prav tej uživaški prevzetnosti vsaj delno pripisovati odgovornost za avstrijsko brezbrižnost glede političnih vprašanj in za našo gospodarsko zaostalost, če jo primerjamo z odločnim nemškim sosedom.
Največji sen dunajskega pisatelja je bil, da bi ga igrali v Dvornem gledališču, ker je to pomenilo neke vrste dosmrtno plemstvo in je vključevalo razne častne ugodnosti, kot na primer proste vozovnice, dostop do uradnih prireditev; človek je postal celo gost cesarske hiše.
Toda tedanja družba je hotela imeti takšno dekle: bedasto in nepoučeno, dobro vzgojeno in nevedno, zvedavo in sramežljivo, neodločno in nepraktično, in zaradi takšne neživljenjske vzgoje že vnaprej določeno, da se bo brez lastne volje prepustila možu, ki jo bo oblikoval in vodil.
Vsaka senca je vendarle tudi otrok luči, in samo kdor je doživel svetlobo in temo, vojno in mir, vzpon in propad, samo ta je resnično živel.
Evropa, naša domovina, za katero smo živeli, je uničena še za leta in leta, ki daleč presegajo naše življenje. Začenja se nekaj drugega, neka nova doba, toda skozi koliko peklov in vic bo vodila pot do nje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje