Zbirka Kot belo, kot ljubezen nas že z naslovom opozarja, da imamo pred sabo knjigo ljubezenske in erotične poezije. Sestavljajo jo štirje cikli oziroma razdelki: Jutro, Reči sveta, Dvorišče in Kot belo, kot ljubezen. Pesmi so večinoma pisane v sonetni obliki v prostem verzu, ki ga pesnik variira na različne načine: od tega, da posamičnim sonetom doda verz ali dva, tri, do tega, da posamične verze izpusti, na primer v pesmi Soline, kjer se sonet konča s prazno tercino – tu namesto besed najdemo le črtice, ki kažejo na manjkajoče verze. Povedano niso le zunanje značilnosti Möderndorferjevih novih pesmi, ampak – kot bomo videli – njihov integralni del.

Ljubezenska in erotična pesem zagotovo sodita med najtežje pesniške podzvrsti. Pesnik se tu giblje po spolzkem terenu, vedno je v nevarnosti, da bi zdrsnil v patetiko ali v banalnost. Toda to še ni vse: ljubezenska in erotična pesem ne zazvenita polno in prepričljivo, če erosa ne spremlja njegovo temno nasprotje: tanatos. Vinko Möderndorfer se tega dobro zaveda. Ljubezni in erotiki postavlja nasproti zavest o minljivosti. V uvodni pesmi Jutro je je jutro res nov začetek, a tudi črta, pod katero je »seštevek / minulega dne minulega časa«. V tem pogledu je še posebej pretresljiva antologijska pesem Po ljubljenju.

Ljubezenska in erotična predaja je trenutek, ko presežemo svojo končnost, ko izstopimo iz časa. Je trenutek, ko se zlijemo z drugim v eno in postanemo eno. Ali povedano s pesnikovimi besedami: »Ko sežeš kot v ženo s telesom // da bi našel svoj drugi del.« Toda »po ljubljenju« se vrnemo v čas in v nas se obnovi zavest o minljivosti, obnovi se naša ločenost, naša nezadostnost, naša dvojnost. »Dvojno živim dvojno življenje,« zapiše pesnik. Zavest o minljivosti se oglaša skozi vse pesmi, še posebej pa je z njo zaznamovan cikel Dvorišče, v katerem najdemo nekaj najmočnejših pesmi v zbirki: Mama 2, Ne umre, kar ljubiš in Ivanu Minattiju posvečena pesem Prule.

Minevanje predstavlja mejo, ob kateri in zaradi katere se šele zares zavemo pomena ljubezni in zaradi katere šele lahko polno doživimo ljubezen in posledično pesem. Pričujoče pesmi so tako izrekane iz razlike med zavestjo o minljivosti in hrepenenjem po preseganju le-te. Zbirka Kot belo, kot ljubezen torej ni zbirka pesmi o ljubezni in erotiki, čeprav je tudi to, temveč zbirka ljubezenskih in erotičnih pesmi – kot takšne pa jih dela prav omenjeno mesto njihovega izrekanja.

Ljubezen in erotika sta predaja drugemu, toda predaja drugemu je tudi pisanje in branje poezije. In če je pesem ljubezenska predaja, kaj je potem ljubezenska pesem? Ljubezenska pesem nikoli ni le pesem o ljubezni, temveč je vedno tudi pesem o sami sebi, je nase nanašajoča se pesem. Predaja drugemu ali drugi v pesmi je torej vedno tudi predaja pesmi sami, njeni govorici. To pa nas vrača k začetku tega zapisa, kjer smo govorili o oblikovni ravni Möderndorferjeve nove lirike.

Vinko Möderndorfer si sonetne oblike ni izbral naključno, saj je sonet že od svojega začetka predvsem posoda za ljubezensko liriko. Tudi sinkopirani ritmi v nekaterih pesmih, izbrisi in zamolki v drugih niso samo stvar oblikovanja, ampak so tudi stvar vsebine. Če je v človekovem življenju najbolj temeljno nasprotje nasprotje med življenjem in smrtjo, potem je v poeziji najbolj temeljno nasprotje nasprotje med glasom in tišino, med natisnjeno črko in belino papirja. Ali če rečem drugače, če je v življenju najbolj temeljno nasprotje med ljubeznijo in minevanjem, potem je najbolj temeljno nasprotje v poeziji nasprotje med ljubeznijo in belino … Sinkopirani ritmi, izbrisi in zamolki nas torej vodijo v odprtost, v soočenje z zavestjo o lastni minljivosti. Vodijo nas k večnemu spremljevalcu ekstatičnega erosa: k tanatosu in nas prek njega vračajo erosu, erosu kot Aristotelovemu prvemu gibalu življenja.

Vinko Möderndorfer se je s pesniško zbirko Kot belo, kot ljubezen ne le izognil nevarnosti, da bi zdrsnil v patetiko ali banalnost, ampak je ustvaril zbirko izrazito sodobnih in polnokrvnih ljubezenskih in erotičnih pesmi in marsikatera od njih bo zagotovo še dolgo odmevala v bralkah in bralcih.

Peter Semolič; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).