In zgodba Zajec je tudi prva v knjigi. Vsebuje vse sestavine, s katerimi pisatelj gradi naslednje zgodbe, to so: liki, ki se sprehajajo med ruralnim in urbanim okoljem; ustvarjalni drobci, ki se spogledujejo s tako imenovanim magičnim realizmom; pisateljeva občutljivost za vsakdanjosti, vpete med domišljijo in povsem realističnimi ozadji; osredotočenost na medčloveške odnose, s katerimi pričara izjemnost skupnega bivanja z vsemi vsebinami vsakdana, in zavedanje človekove minljivosti ob poudarjanju drobnih radosti, brez katerih bi bilo življenje siromašno in brezupno.

Pisatelj svoje like podaja v prvi in tretji osebi ednine. Izstopajoča je druga zgodba z naslovom Dohtar odhaja, ki izpisuje samogovor zdravnika pred upokojitvijo, ko predaja službo naslednici in ji med nasveti pove tudi svojo poklicno zgodbo. Mnoge osebe v zgodbah Krajšnice so ženske predvsem starejše. Vlado Pivec jih obravnava rahlo posmehljivo in s tem izpostavi skoraj mačističen pogled nanje, vendar ne prestopi meje žaljivosti. Izraža le enega od ustaljenih načinov moškega pogleda, a ga pravzaprav ironizira in s tem nekako zavrne. V tem smešenju je zaslediti nadih moraliziranja, kar pa je tudi ena od sestavin teh pripovedi. Ironična distanca, ki jo sprožajo dogodki in pripetljaji, je včasih nazorna, kot na primer v zgodbi z naslovom Srečna zgodba, ko pisatelj osmeši srečo kot kategorijo, ki nastopa le v pogovorih in pregovorih.

Včasih pa je ironična distanca prikrita, na primer z naslovom Pol leta s staro veščo, ki izpostavlja nekakšno slovenskost v svoji pritlehnosti, zamerljivosti, celo hudobiji, pa naj gre za gobe, pivo ali prenasičenost z bivanjem z vedno istim osebami v vedno istem okolju. Knjiga se konča z zgodbama, ki slikata mračne komponente pisateljevega plemena, ko se poigrava s smrtjo, samomorom in drugimi oblikami odhoda. Morda je v teh zgodbah mogoče pogrešati vsaj nekaj drobcev spolnosti, saj so liki brez te komponente nekakšni klienti hospicev, čeprav vsaj na zunaj živijo skoraj polno življenje.

Vlado Pivec uporablja vse slogovne možnosti, ki jih ponuja sodobna slovenščina. V svoje besedno tkanje vpeljuje tako izrazje, ki meji na arhaičnost, kot tudi sodobne jezikovne pridobitve. Pogovori med junaki in junakinjami, ki jih pisatelj sledi, so tekoči, prisrčni, življenjski in, kar je še posebej pomembno, pristni v skoraj novinarski maniri. Vlado Pivec se ne posveča posebej opisom okolja, v katerega postavlja svoje osebe, pač pa prav skozi njihove dvogovore doseže, da je okolje prepoznavno, sodobno, vsem blizu. Sam naslov knjige, Krajšnice, je ironično zavajajoč, saj zgodbe sporočajo, da prav krajšnic ni, da je življenje treba živeti od kraja do konca, pa kakršnokoli že je. In s tega stališča je. In s tega stališča je knjiga pomemben dosežek in prispevek k sodobni slovenski umetelni besedi.