Tu pa tam naletimo na kakšen izjemen kipec. Enega takšnega smo našli na razstavi amuletov v Slovenskem etnografskem muzeju. Iz Južne Afrike prihajajo (vsaj) risar William Kentridge, Marlene Dumas in Thirza Kotzen. Zadnji dve imata trenutno v Londonu razstavi. Obe izjemni slikarki, sam še nekoliko bolj kot na Dumasovo stavim na Kotzenovo.

Ampak zanima nas črna Afrika. Pred kakšnim letom je bila v londonskem muzeju Tate na ogled pregledna razstava sudanskega umetnika El Salahija. Ta je vodilni predstavnik afriškega modernizma. Slikati se je naučil še v Sudanu, na začetku petdesetih let dvajsetega stoletja je odšel v London, kjer je vsrkal (zgodnji) 'zahodni' modernizem (ki se je seveda napajal tudi pri afriških kulturah). El Salahi je torej v 'zahodnem' modernizmu moral najti marsikaj domačega. Vrnil se je v Kartum, tam začel poučevati, se povezal s podobno mislečimi umetniki iz okolja. Zdaj govorimo o 'kartumski šoli'. Lokalno občinstvo njegovega slikarstva (takrat) ni sprejelo. Na hitro lahko njegovo slikarstvo opišemo kot mešanico zrelega Picassa, Claveja, za dober vtis dodajmo še našega Miheliča.

Prav zdaj pa imajo v galeriji oglaševalca in zbiralca Saatchija razstavo umetnosti iz Latinske Amerike in Afrike. Na razstavi ni skoraj ničesar omembe vrednega. Razen … umetnika iz Slonokoščene obale. Armand Boua štrli iz nabora. Njegove podobe so surove, grobe in neposredne po izrazu. Večinoma gre za kombinacijo le treh barv, zdi se, da pri slikanju občasno uporablja šablone. Prav na hitro bi ga lahko postavili v bližino Sigmarja Polkeja, v tem da, podobno kot Polke, svoje podobe gradi iz kombinacij več plasti, ki se kot po naključju združijo v koherentno celoto. Njegove slike delujejo nekoliko grafitarsko, morda zaradi uporabe šablon, ali pa je to posledica motivov, ki jih Boua izbira. Boua slika prizore iz lokalnega življenja.

Živost in intenzivnost njegovih podob ga postavita daleč pred konkurenco. Boua bi lahko bil predstavnik tistega tipa slikarstva, ki je tako po vsebini kot po formi eminentno 'afriško', pa vendar (dovolj) kompleksno za zahtevno občinstvo in resne poznavalce. Ti sicer pravijo, da črna Afrika (za zdaj) nima neke resne umetnostne infrastrukture. Umetnikov, kakršen je Boua, je najbrž še več, vendar jih je treba poiskati. V zadnjem času se s tovrstnim iskanjem ukvarja londonski galerist Jack Bell.

PS.
@Krimsky in drugi: Umetnost temelji na doživeti. Znanost temelji na vedeti. Teorija umetnosti je znanost. Temelji torej … na čem?