Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru, Župnija Marijinega vnebovzetja – stolnica Koper in Kulturno društvo Albancev slovenske Istre Iliria so se nedavno s slavnostno prireditvijo spomnili na koprskega škofa iz 18. stoletja, Agostina Brutija. Bil je naslednik ugledne plemiške družine albanskega rodu, ki se je v Koper priselila v 16. stoletju.

Tedanji Albanci so bili kristjani
Koper je bil v srednjem veku in še stoletja potem pod upravo Beneške republike. Pod istim gospodarjem so bila še nekatera druga mesta južnega Jadrana, tudi albanska mesta Drač (Durrës, nekoč Durazzio), Ulcinj (Ulqin, nekoč Dulcigno), Skadar (Shkodra, nekoč Scutari) in še druga, ki so razvijala trgovske in politične vezi z mesti Beneške republike. Zaradi tega so se nekatere plemiške družine, Albanesi, Brati in morda Albani, preselile iz Drača že v 13. stoletju. Tedanji prebivalci Albanije so bili kristjani, med njimi so bili rimskokatoliki zavezani Rimu, ortodoksni kristjani pa zavezani Konstantinoplu. Razkol med vzhodom in zahodom se je poglobil s čedalje pogostejšimi vdori vojske Otomanskega imperija.

Zgodovinsko ozadje priseljevanja
Dr. Salvator Žitko, iz Zgodovinskega društva za južno Primorsko, pojasnjuje, da je priseljevanje albanskih plemiških družin od konca 13. stoletja do konca 16. stoletja treba razumeti v širšem kontekstu zgodovine. »Dogajanja v južnem Jadranu, v času velike beneško-turške vojne, od začetka 15. stoletja pa tja do konca ciprske vojne leta 1573, so popolnoma spremenile demografsko podobo tega območja.« Albanska mesta pod vladavino Benetk so bila tudi pretežno katoliška. »Tako je po padcu Skadra leta 1479 albansko prebivalstvo začelo doživljati vse grozote vojne,« nadaljuje Salvator Žitko, »in je bilo prisiljeno bežati, najprej v utrjena bližja mesta, Kotor, Dubrovnik, nato v Zadar in Koper, ter tudi v same Benetke.«

Urejanje statusa
Potem ko so se priselili v Koper, so se albanski plemiči postopoma vpisali v koprski plemiški svet, s čimer so si uredili svoj status in položaj v družbi. Sam postopek dokazovanja plemiškega statusa in vpisa je lahko trajal več desetletij. Po drugi strani je ta »birokracija« prispevala k temu, da so podatki o albanskih plemiških družinah ohranjeni do danes. Tako izvemo veliko o plemiških družinah, poleg že omenjenih Albanese in Albani, Brati, tudi Borisi, Bruni in Bruti. Poleg plemiških, so prišle tudi druge družine, kot denimo Carpaccio, ki se niso vpisale v plemiški svet. Skupaj s plemstvom so v Koper prišli tudi ljudje nižjega sloja, ki so se skozi stoletja uveljavili kot vojščaki Beneške republike.

Vplivi albanski družin
Do začetka oziroma polovice 19. stoletja, so te družine vidno sooblikovale podobo Kopra. Še danes staro mesto krasijo palače starih družin Bruti, Brati in Borisi. Potem je tu palača družine Carpaccio, ki je dala velikega slikarja Vittoreja Carpaccia, čigar slike še danes krasijo koprsko stolnico. Tudi njegov sin Benedetto je bil slikar, medtem ko je bil zadnji predstavnik družine Antonio Carpaccio slavni koprski pisatelj.

Izjemna osebnost Agostina Brutija
Ob tem ima posebno mesto družina Bruti, iz katere izhajajo cerkveni dostojanstveniki, vojščaki in izobraženci. Med njimi sta tudi brata Agostino in Barnaba. Agostino Bruti (1682–1747) ki je konec življenja dočakal kot koprski škof, je bil izjemna osebnost. On je dal sedanjo obliko koprski stolnici, saj je dal zgraditi kor in zakristijo (dela cerkve), hkrati pa je modro vodil Cerkev. Mojstrsko je napisal tudi Sinodalne konstitucije, to so razprave o cerkvenih zadevah, tudi o tem, kakšen zgled duhovniki dajejo sebi in ljudem.

Duhovniki kot vzor
Koprski nadškof, dr. Jurij Bizjak, z navdušenjem govori o delu svojega daljnega predhodnika: »Sinodalna konstitucija pokaže, kakšen človek je bil, kako razgledan, kako sposoben in kako odločen je bil škof Agostino Bruti. Tudi kot posvečevalec je bil goreč, kar se čuti iz njegovih besedil.« Z vidika današnjega časa bi lahko razumeli, da je šlo za osebo, ki je v času nevprašljive avtoritete Cerkve, spodbujal duhovnike k čim bolj vzorni drži.

Današnja zapuščina
Do približno polovice 19. stoletja, po ukinitvi fevdalnega sistema, so družine s temi imeni počasi izumrle. A vendar, njihova zapuščina še danes navdušuje raziskovalce. Med njimi je tudi vodja oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino pri Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru, mag. Peter Štoka. Po raziskovanju starih knjig škofa Brutija na oddelku za domoznanstvo se je podrobneje posvetil družini Bruti. »Lani smo proslavili 300. obletnico palače Bruti, v kateri domuje koprska knjižnica, in smo ob tem ugotovili, da jo je dal zgraditi človek, ki je bil albanskega rodu. Ob taki priložnosti, ko smo raziskovali starost palače Bruti, smo tudi ugotavljali zgodovino knjig. Namreč škof Bruti je napisal kar nekaj knjig. Eno smo celo dali prevesti, to so Sinodalne konstitucije. Bil je osebnost, ki je odmevala v tedanjem mestu Koper.« Peter Štoka danes zelo pazi na liste Sinodalne konstitucije iz leta 1738, ki so še vedno lepo ohranjeni.

Naključno odkritje
Nekateri osebni predmeti škofa Brutija so ohranjeni tudi v koprski stolnici. Med njimi je mašni plašč, na katerem je škof Bruti dal izvesti grb družine Bruti. Podoba feniksa je bil manjkajoči člen v verigi dolge družinske zgodovine Brutijevih, ki je s podobo mitološkega ptiča, ki vstaja iz svojega pepela, simbolno ponazorila preporod po smrtnem uničenju. Pomen grba pojasnjuje koprski stolni župnik dr. Primož Krečič: »Čisto slučajno smo iskali stare mašne plašče in potem smo odkrili njegov grb, tega ptiča feniksa, ki se dviga proti nebu, ki umira, da bi ponovno dal življenje.« Pojasnjuje tudi, da sta danes v krstilnici sv. Janeza Krstnika pri stolnici še vedno ohranjeni plošči, na katerih je zapisano, da tu ležijo posmrtni ostanki Agostina in Barnabe Brutija. Tu je ohranjen tudi žalni nagovor, ki ga je spisal književnik Giuseppe Bonzi, ki med drugim govori o družinski zgodovini Brutijevih in omenja rod iz beneške Albanije.

Sodelovanje s predstavniki albanske skupnosti
Predstavniki knjižnice so na slovesnosti ob 300. obletnici palače povabili tudi predstavnika Kulturnega društva Albancev slovenske Istre »Iliria«. Predsednik društva Heset Ahmetaj, tako kot večina Albancev v Kopru, prizna, da je zgodba o albanskih plemiških družinah v Kopru manj znana v današnjih albansko govorečih področjih. Zato sta društvo in koprska knjižnica pripravili in izdali knjižico, v kateri je veliko zanimivih podatkov in vizualnega gradiva: »Ob tem dogodku smo izdali tudi brošuro v 36 straneh, v obeh jezikih, albanskem in slovenskem. Obsega osnovne podatke o teh družinah.« O zapuščini starih albanskih družin pa pove: »Gre za veliko delo, ki je nam Albancem v velik ponos, kajti tudi naši predniki so prispevali h kulturi tega mesta.«

Spominska slovesnost
Društvo je v sodelovanju s knjižnico pripravilo spominsko slovesnost, posvečeno škofu Agostinu Brutiju in njegovi zapuščini. Ob tem so se zbrali Albanci treh veroizpovedi, ki danes živijo v Sloveniji in Italiji. Ogledali so si razstavo o plemiških družinah ter koprsko stolnico, poslušali mašo, ki jo je daroval albanski duhovnik don Albert Krista v mašnem plašču škofa Brutija, prisluhnili so tudi nagovoru zgodovinarjev.

Knjige za nove generacije
Tako palača plemičev albanskega rodu danes še nadaljuje svoje duhovno poslanstvo. Knjižnica pa poleg tega da varuje in proučuje zapuščino iz starih časov plemičev, tudi vabi nove generacije albanskih priseljencev, za katere so po besedah direktorja Davida Runca na voljo tudi knjige v albanskem jeziku.