Glede na izsledke najnovejše forenzične preiskave krvnih madežev na dotični tkanini, ki so bili pred kratkim objavljeni v publikaciji Journal of Forensic Sciences, gre zelo verjetno za srednjeveški ponaredek, kar se je predpostavljalo tudi že prej.

Rimskokatoliška cerkev za zdaj – tudi po teh novih izsledkih – še ni sprejela dokončnega stališča do pristnosti tega mrtvaškega prta, na katerem je slabo viden dvojni odtis bradatega moškega, in sicer na eni polovici prta sprednji del postave, na drugi polovici zadnji del. Odtisi kažejo še na prsih prekrižane roke in poškodbe na telesu, ki naj bi bile posledice križanja – na zapestjih, stopalih in bokih.

Izdelan najverjetneje med letoma 1260 in 1390
Skeptiki so številna leta trdili, da gre za vrhunski srednjeveški ponaredek, leta 1988 pa so strokovnjaki vzeli nekaj vzorcev z roba tkanine za testiranje starosti z radiokarbonsko analizo. To so opravili na Oxfordski univerzi, Arizonski univerzi in na Švicarskem tehnološkem inštitutu, izsledki vseh treh analiz pa so takrat pokazali, da je bil prt izdelan med letoma 1260 in 1390.

Cerkev se že takrat ni uradno opredelila, ali naj bi po njenem mnenju res šlo za mrtvaški prt Jezusa Kristusa, raje je izpostavila pomembnost tega, kaj prt pomeni tistim, ki si ga ogledajo.

Raziskava prta ob odsotnosti samega prta
V najnovejši raziskavi, v katero pa ni bil vključen sam prt, so med drugim uporabili nekaj prostovoljcev in lutko ter z uporabo posebnih instrumentov pokazali, da smer in vedenje krvi nista v skladu z dokazi, torej s fotografijami dotičnega prta.

"Ko je bil prostovoljec v različnih položajih, se smer gibanja po telesu tekoče krvi ni nikoli skladala z odtisi na tkanini," je izpostavljeno v študiji, za potrebe katere so uporabili tako pravo kot tudi sintetično kri. Ob predpostavki, da gre v primeru rdečkastih madežev na torinskem prtu za kri, ki bi na njem končala kot posledica križanja, so rezultati poskusov pokazali, da različne smeri izteka krvi iz različnih delov telesa niso v skladu z odtisi na tkanini, piše v ugotovitvah študije.

Sicer pa se je ta štiri metre dolg in en meter širok mrtvaški prt v zgodovini prvič pojavil okoli leta 1360 v rokah francoskega viteza. Skozi stoletja je bil podvržen številnim poškodbam, tudi požarom – dejansko so na prtu bolj kot odtisi telesa vidni sledovi požara iz leta 1532.

Negativ negativne podobe je pravi pozitiv
Torinski prt dejansko več stoletij ni imel statusa kake posebej zanimive relikvije, kar pa se je spremenilo leta 1898. Takrat ga je po klasičnem fotografskem postopku fotografiral italijanski pravnik in amaterski fotograf Secondo Pia (1855–1941), ki je ob razvijanju negativov prišel do osupljive ugotovitve. Podobi obraza in telesa sta bili namreč na negativu bistveno razločnejši in izrazitejši kot na sami tkanini. Strokovnjake je to privedlo do domneve, da je podoba na prtu nejasna zato, ker gre za neke vrste negativ, in zato je šele negativ te negativne podobe pravi pozitiv.

Le redko na ogled javnosti
Prt je v Torinu od leta 1578 in je bil skozi leta podvržen tisočim študijam z različnih polj raziskovanja. Obstaja več kot 32.000 fotografij tega kosa tkanine, ki je v lasti Vatikana, shranjen pa je v posebni komori v torinski katedrali in je le redko postavljen na ogled javnosti. Po petih letih premora je bil nazadnje razstavljen za nekaj mesecev leta 2015 v Torinu, naslednjič pa bo za nekaj dni na ogled naslednjega avgusta.