Njena instalacija Trg megle je pravkar zasedala Trg republike v centru Pariza kot eden izmed številnih umetniških dogodkov na 12. pariški ediciji Bele noči (Nuit Blanche), ko so kulturni dogodki dostopni celo noč. V Linzu je pred dvema letoma ustvarila Cloud Parking - gosto preprogo megle na strehi parkirne hiše - obiskovalci so tako dobesedno hodili v oblakih. Ob odprtju Exploratoriuma, muzeja znanosti, umetnosti in človeške zaznave v San Francisu, so jo povabili, da megleno instalacijo zasnuje na mostu za pešce in okoli njega.
V sanjskem in nerealnem okolju meglic so čuti v ospredju
Megla je le redko priljubljena, saj znižuje vidljivost, upočasnjuje promet in daje občutek zloveščosti, a Nakaja si želi, da bi jo ljudje videli tudi drugače. Vodna para kot kiparski element preoblikuje okolje, da postane nenavadno in sanjsko. Obiskovalci meglenih instalacij se pogreznejo v vodno meglico, kar v središče izkušnje postavi njihove čute, zaznavo in okolje. Nato se meglica absorbira v zrak in izgine brez sledu.
"Oblaki so megla, ki je visoko na nebu; megla so oblaki, ki so se spustili iz stratosfere. Znanstveno sta oblak in megla isto, a konceptualno je med njima velika razlika," pravi Nakaja. Meglo opisuje kot interaktiven medij, ki zagovarja dialog z naravo. V obliki oblakov pa jo še vedno doživljamo kot nekaj romantičnega.
Med idejo in mikroklimo okolja
Megla je neulovljiva in odvisna od okoljskih pogojev. Dela Fudžiko Nakaje zato niso konvencionalne skulpture, projekcija umetniške ideje v določeno obliko, ampak nastajajo v tesni navezavi z okoljem.
S svojimi okoljskimi instalacijami deluje na interdisciplinarnem področju med znanostjo in umetnostjo ter namiguje na razumevanje in dialog z okoljem. Njeno delo se osredotoča na opazovanje, končna instalacija pa je vedno rezultat njenega dela znotraj specifične mikroklime prizorišča. Učinki zelo variirajo glede na veter, temperaturo in vlažnost - vse to vpliva na gostoto in zadrževanje megle. Na jasen vetroven dan so oblaki denimo tanjši in ustvarjajo popolnoma drugačen učinek.

Že 40 let meglic in oblakov
Svojo kariero je začela kot slikarka, a se je v tem mediju počutila omejeno. Pod vplivom očetovega delovanja je ustvarila svoj lastni medij. Njen oče, fizik in znanstvenik, je ustvaril prve umetne snežinke. Tudi sama v svojem umetniško-znanstvenem delu že več kot 40 let raziskuje element vode. Prvo megleno skulpturo je ustvarila na svetovni razstavi Expo v Osaki leta 1970 - tam je sicer sodelovala kot del legendarne skupine Eksperimenti v umetnosti in tehnologiji (E.A.T.) -, ko je celoten paviljon Pepsija ovila v meglo.
Sistem, ki vodno paro razprši v gosto meglo, je razvijala z inženirjem Thomasom Meejem, ki je razvijal tehnike za kemijsko ustvarjeno umetno meglo, da bi zavaroval sadovnjake pred zmrzaljo. Skupaj sta razvila sistem, ki umetno meglo ustvari iz vode. Od takrat uporablja enako tehnologijo in meglene skulpture ustvarja v javnih prostorih po vsem svetu, od galerij do mostov, trgov in gozdov.