Boris Pahor, ki je avgusta letos praznoval visok jubilej - dopolnil je častitljivih 95 let - velja za enega izmed Evropi najbolj znanih slovenskih pisateljev; v svojih delih obravnava grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, pogosto se dotika tematike slovenske manjšine v Italiji in trpljenja primorskih Slovencev, znan pa je tudi po družbeni in politični zavzetosti. Med njegova najbolj znana dela sodijo zbirka novel Mesto v zalivu in romani Nomadi brez oaze, Spopad s pomladjo ter predvsem Nekropola, ki je bila prevedena v več evropskih jezikov, v Franciji pa so ga septembra lani prav zaradi tega dela odlikovali z redom viteza legije časti.

Kalvarija po taboriščih
Boris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913, že kot sedemletni otrok pa je 13. julija 1920 videl fašistični požig Narodnega doma, tedaj osrednje ustanove tržaških Slovencev, pozneje je bil priča fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je med drugo svetovno vojne napeljalo k priključitvi k narodno-osvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil aretiran in poslan v koncentracijska taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen, kar je trdoživo preživel in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu.

Povojno življenje
Obnavljajoče se slovensko kulturno in politično življenje sta Pahorja spodbudila k vključitvi vanj tudi z urejanjem revij, kot je bila tudi revija Zaliv. Vseskozi je tržaški pisatelj ohranjal kritično distanco in pogled na slovensko stvarnost; zagovarjal je samostojnost mišljenja, kar pa ga je seveda pripeljalo do razpotij s tedaj prevladujočo levičarsko komponento v slovenski manjšini in z novo komunistično oblastjo v Sloveniji.

Sam je bil sicer po političnem prepričanju levičarsko usmerjen, a se nikdar ni strinjal z nastopom Slovencev znotraj italijanskih levih strank, temveč se je zavzemal za samostojno politično nastopanje.

Politični incident - domobranci
Nekdanjemu režimu v nekdanji Jugoslaviji pa je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo.

Ponovni vznik
Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Pisatelj pa še danes ohranja kritično držo npr. ob polemikah o italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in odhod Italijanov iz Istre, pri čemer Italiji očita pozabljanje na fašizem, obenem pa je kritičen tudi do slovenskega zadržanja.

Tudi tržaška javnost se za Pahorjeva dela ni menila vse do leta 2003, ko je prejel nagrado zlati sveti Just, v letu 2007 pa ga je zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole odkrila širša italijanska javnost. S pisateljevim jubilejem sovpada tudi podelitev mednarodne literarne nagrade Viareggio Versilia v italijanskem kraju Viareggio.

Pisateljevo 95-letnico je letos počastila tudi Študentska založba, ki je izdala njegovo avtobiografijo Moje suhote.

Zgodovina naj bo učiteljica življenja
Pahor je letos v Neaplju prejel tudi ugledno nagrado premio Napoli za najboljši tuji roman, izdan v Italiji. Posvetil jo je vsem, ki so trpeli in umrli v koncentracijskih taboriščih. "Ta nagrada je nagrada vseh mučencev preteklega stoletja, ko je trpelo preveč ljudi, ki so goreli kot slama," je dejal Pahor in pozval k previdnosti tudi v današnjem času: "Okusil sem Mussolinijevo, Hitlerjevo in Titovo nasilje, zato novim rodovom pravim: Bodite previdni. Za svobodo, ki jo danes uživamo, smo plačali visoko ceno, in vendar opažamo, da se vračajo ideje, ki so povzročile katastrofe in za katere smo upali, da so enkrat za vselej pokopane."