Celopostavni portretni spomenik akademiku, pisatelju in razumniku Borisu Pahorju je gotovo izredno pozorna gesta, katere pobudnica je Mladinska knjiga, s podporo ljubljanskega župana Zorana Jankovića pa toliko bolj dosegljiva in izvedljiva. Mesto, ki je bilo izbrano za postavitev, je ob že obstoječem kipu, posvečenem Edvardu Kocbeku, ki sta ga leta 2005 družno postavila Slovenska matica in Mestna občina Ljubljana, oblikoval pa akademski kipar Boštjan Drinovec. S tovrstnim postavljanjem spomenikov, zaslužnim ustvarjalcem, akademikom in drugim javnim osebnostim, se gotovo kaže spoštovanje njih kot osebnosti in cenjenje njihovega dela kot pomemben doprinos k družbi.

Ob tem pa se budnemu in še toliko bolj profesionalnemu – očesu odpirajo vprašanja ali dvomi o tovrstnih postavitvah v javnem prostoru.

Najprej lahko opazimo, da je ob intimnem delu Drinovca, ki je Kocbeka upodobil sedečega na klopci, prav takšni, na kateri bi lahko sedel vsak obiskovalec parka, in v razmišljujočem notranjem monologu, postavljena ogromna dvometrska skulptura sicer fizično drobnega literarnega velikana Borisa Pahorja.

Da sta dve skulpturi postavljeni tako blizu, pri čemer ne gre za namensko vzpostavljanje forme vive, lahko opravičimo z dejstvom, da sta bila Boris Pahor in Edvard Kocbek prijatelja in to od časa Kocbekovega eseja Premišljevanje o Španiji in zatem Kocbekove ustanovitve revije Dejanje ter povabila Pahorju, naj v njej sodeluje – odtlej mineva osemdeset let.

Kot razmišljujoča in ne nazadnje radovedna bitja pa nas verjetno zanima smiselnost postavljanja kipov in monumentov še živečim akademikom. Teh je res malo, če sploh so, kajti zdaj se nam kar samo poraja vprašanje, kdo o tem odloča in kakšno besedo bi lahko ali celo morali imeti uporabniki javnega prostora. Ali bi bil razpis za javne postavitve nujen, se je skoraj odveč spraševati, kliče pa gotovo po debati, saj se je v Ljubljani – zdaj vendarle govorimo le o prestolnici – v zadnjem času pojavilo kar nekaj javnih spomenikov, ki so zrasli kot naključne gobe na dobro namočeni zemlji. Beseda je pri odločevalcih – to pa je Mestna občina Ljubljana. In ko smo že pri postavitvah v javnem prostoru, te so v zadnjem času ozaljšale ne le nabrežje Ljubljanice, pa Mesarski most – pravzaprav celoten center Ljubljane, ob njih se vedno vprašamo po avtorju. Tukaj pa se znova znajdemo pred zanko, kjer naletimo na najpogostejši omembi dveh imen: Jakov Brdar in Mirsad Begić. Le tu in tam, kot svetle lučke ali slastne jagode, razveselijo oči skulpture drugih mojstrov kiparstva, ki jih slovenski prostor premore kar lepo število.

Prav kiparji bi lahko rekli kakšno besedo tudi na račun oglaševanja določenih podjetij prek umetniških del. Je to res nujno obeležiti na samem delu – v pričujočem primeru je to aktovka, ki jo ima Pahor v roki in na kateri je znak njegove založbe Mladinske knjige – ali pa bi bilo bolj smiselno naznaniti pobudnika in tudi sponzorja skulpture na kakšni tablici ob ali na strani skulpture, kjer bi bila omenjena še Mestna občina Ljubljana in avtor dela?

Veliko vprašanj in še več možnih odgovorov, ki za zdaj ostajajo zaprta v notranjih monologih, ki jih bo slej ko prej treba izbezati na plano.