Lucas Cranach starejši (1472–1553) poleg Albrechta Dürerja med pomembnejše predstavnike nemške renesanse. Značilno za severno renesanso je tudi Cranach na trenutke ostal še zavezan gotskemu slogu, vendar z novostmi, ki jih je prinesla renesansa. Tudi njegov sloki akt se vidno ločil od poudarjene telesnosti južne renesanse. Foto: EPA
Lucas Cranach starejši (1472–1553) poleg Albrechta Dürerja med pomembnejše predstavnike nemške renesanse. Značilno za severno renesanso je tudi Cranach na trenutke ostal še zavezan gotskemu slogu, vendar z novostmi, ki jih je prinesla renesansa. Tudi njegov sloki akt se vidno ločil od poudarjene telesnosti južne renesanse. Foto: EPA
Cranach
Eden od več ohranjenih Cranachovih portretov Johanna Friedricha, k so ga nacisti zaplenili med drugo svetovno vojno. Po 23 letih iskanja je sliko našel vnuk nekdanjega lastnika, judovskega zbiralca Fritza Gutmanna. Foto: EPA
Lucas Cranach Starejši
Cranach je ustvarjal v času, ko je tudi v severni del stare celine prodrla renesančna estetika in humanistična misel. Slikarske veščine se je verjetno izučil pri svojem očetu Hansu Cranachu, med letoma 1500 in 1504 pa deloval na Dunaju, kjer se je gibal v humanističnih krogih. Foto: Rijksmuseum/David van Dam

Proti Muzeju Nortona Simona v kalifornijskem mestu Pasadena je pred 11 leti tožbo vložila Marei von Saher, snaha nekdanjega lastnika umetnine, Jacquesa Goudstikkerja. Tožnica je trdila, da je bila družina sliko primorana prodati, potem ko je judovski trgovec z umetninami leta 1940 pobegnil z Nizozemske.

Kot je pojasnila sodnica Margaret McKeown, upoštevanje doktrine državne suverenosti potrjuje veljavnost prodaje iz leta 1966. Takrat je namreč nizozemska vlada, tedanja lasnica obeh Cranachovih slik, te prodala Georgeu Stroganoff-Scherbatoffu, potomcu ruske aristokracije in nekdanjemu poveljniku v ameriški mornarici. Leta 1971 je ta sliki prodal muzeju v Pasadeni, kjer sta odtlej tudi na ogled javnosti.

Odvetnik Marei von Saher, Lawrence Kaye, je po razsodbi dejal, da je seveda razočaran in mora o sodbi govoriti s stranko. Muzej pa je v izjavi za javnost zapisal, da je današnja razsodba primer končno pripeljala h koncu.

Slaba dva metra visoki deli je za neznaten del dejanske vrednosti med drugo svetovno vojno kupil sam Hermann Göring. Avgusta 2016 je ameriški okrožni sodnik John Walter v Los Angelesu razsodil, da sliki pripadata muzeju. Svojo razsodbo je tedaj utemeljil, da sta deli po nizozemskem zakonu kot "sovražnikova" lastnina prešli v vladne roke, ta pa jih je imela zato pravico prodati Stroganoffu.

Takšni sodbi je v ponedeljek pritrdila Margaret McKeown in se pri tem sklicevala na doktrino državne suverenosti, po kateri ameriško sodišče običajno upošteva zakonodajo tuje vlade in izogiba posredovanju. Sodnica je dodala, da bi bilo v primeru sodbe v prid tožnici potrebno razveljaviti tri akte nizozemske vlade – prodajo Stroganoffu leta 1966, odločitev iz leta 1999, da Marei von Saher ne povrne pravic, in odločitev iz 2006 o poravnavi njenega zahtevka.

"Ni dvoma, da je bilo nacistično plenjenje umetnin moralna ostudnost, ki kliče po ustreznem vladnem odzivu," je zapisala Margaret McKeown in dodala, da kljub temu dokumentacija razkriva uraden prenos lastnine nizozemske vlade na Stroganoffa.

Marca letos se je drugače končal primer še enega med drugo svetovno vojno zaplenjenega Cranachovega dela – portreta saškega volilnega kneza Johanna Friedricha Plemenitega, ki je bil pred vzponom nacizma ena od številnih umetnin v zbirki judovskega bankirja Fritza Gutmanna. Njegov vnuk Simon Goodman je po dolgem iskanju in poskusu zbiranja dedove zbirke sliko našel. Pristala je na dražbi hiše Christie’s, ki je v zaupnem sporazumu dosegla dogovor med zadnjimi lastniki in Goodmanovo družino.