pročelju kot v notranjosti monokromnega videza. Dve relativno sveži odkritji sta pokazali drugače - v resnici so bili tako zunanjost kot osrednji prostori te pomembne mestne stavbe v celoti bogato poslikani.

Prva desetletja Narodnega doma pomagajo na novo osvetliti dokumenti, ki so se v zadnjem desetletju našli na dveh koncih Evrope – prvi sklop je vzniknil na plano v Salzburgu, drugi v Pragi. Oktobra leta 2008 je na dražbeni hiši Weissenböck v Salzburgu potekala dražba starih fotografskih albumov, med katerimi je bilo tudi delo Ferdinanda Weitzingerja, svoj čas vodilnega fotografa v Mariboru. Sedež svojega ateljeja je imel v mestu kar triindvajset let, od leta 1878 do 1901, in v tem obdobju je nastala marsikatera zanimiva fotografija, ki nam danes pripoveduje o izgubljenih pogledih in stavbah.

Fotografski albumi takšnega datuma, torej poznega 19. stoletja, niso ravno najpogostejša najdba, zato je bilo na dražbi zanje veliko zanimanja. Tudi za Weitzingerja, ki ga tudi dunajska Albertina omenja kot pomembnega štajerskega fotografa. Večino albumov so kupili v Avstrijski narodni knjižnici, v imenu katere se je za albume potegoval njen direktor. Ko je prišlo do nakupa Weitzingerjevega albuma, pa se mu je uspešno uprl znani mariborski zbiralec Primož Premzl.

S pridobitvijo je dopolnil zbirko gradiva o Mariboru, ki jo polni že od leta 1983, album pa s tem vrnil v mesto, kjer je nastal. Album, ki je velik 47 krat 33 centimetrov in težek skoraj 7 kilogramov, obsega 117 fotografij. Na večini fotografij so pogledi na mesto in njegovo okolico, ki po Premzlovih besedah pomagajo pričarati čas konca 19. stoletja. Na njih so novozgrajene meščanske vile in hiše, notranjost gradu Hompoš (Pohorski dvor) po prezidavi v zadnji četrtini 19. stoletja, vključno z grajsko kapelo in znamenito "Hočko Madono" Francesca iz Riminija iz leta 1471. Posebej dragocena so danes izgubljena umetniška dela, kot so Straubov oltar v Jožefovi cerkvi na Studencih ali pa poslikave frančiškanske cerkve.

Predvsem za konservatorsko stroko so zgovorne tudi fotografije prostorov Narodnega doma. Da je bila zunanjost poslikana, se je pokazalo že leta 2004 ob izidu Premzlove monografije Mariborske vedute. Fotografije iz Weitzingerjevega albuma pa pokažejo nekaj podobnega tudi za notranjost, saj so bili od vhodne veže do gostilničnih prostorov in velike dvorane prostori v celoti poslikani.

To dopolnjuje novo odkrito gradivo, ki je dolgo ležalo pozabljeno v arhivu tamkajšnjega Narodnega tehničnega muzeja v Pragi. Nanje je med raziskovanjem naletela slovenska umetnostna zgodovinarka Monika Pemič, ki v službi Hamburške fundacije za pospeševanje znanosti in kulture pri enem najuglednejših nemških umetnostnih zgodovinarjev, prof. dr. Wolfgangu Kempu na univerzi v Hamburgu, končuje doktorat o narodnih domovih na Slovenskem. V praškem arhivu je odkrila mapo z različnimi dokumenti o mariborskem Narodnem domu. Snop obsega 147 skic, načrtov in risb, ki dokumentirajo nastajanje mariborske stavbe. Prav tako so se v Pragi ohranile kopije izvedbenih načrtov, ki jih na Slovenskem ni.

S personifikacijami umetnosti
Znameniti arhitekt Jan Vejrych si je zamislil dvotraktno poslopje, ki je imelo na strani, ki gleda na Ulico kneza Koclja prostore posojilnice in čitalnice, na Ulici slovenske osamosvojitve pa gostilno in v višjih nadstropjih še slavnostno dvorano. Na takšno vsebino stavbe je mimoidoče opozarjala dekoracija na pročelju – v zgrafito tehniki so bile upodobljene figure med okni drugega nadstropja rizalitov, in sicer personifikacije Literature, Drame, Glasbe in Plese, torej vseh dejavnosti, ki so se odvijale v dvoranah. Kot avtor je podpisan specialist za tovrstno poslikavo, češki slikar Ladislav Novák. Po besedah Monike Pemič kombinacija zgrafitne poslikave in strešnih čel kaže prvine, značilne za češko neorenesanso – slog, ki so ga češki arhitekti razvili v antagonizmu z nemškim v drugi polovici 19. stoletja.

V gostišču folklorna cvetlična ornamentika
Predvsem zanimivo je to, da je bila poslikana tudi notranjščina stavbe. Stene gostilniške dvorane so prekrivale napitnice, krasila pa jo je folklorna cvetlična ornamentika. Izredno skrb je arhitekt posvetil detajlom, kot so bila brušena stekla na oknih vrat ali pa napisi.

Ker so se mariborski Slovenci zaradi napetih mednacionalnih razmer odrekli slovesnemu odprtju s povorkami in tujimi gosti, smo v zgodovino zapisali več "rojstnih dni" Narodnega doma. Spomenica s podpisi zaslužnih članov stavbinskega odbora, posojilničnega ravnateljstva in nadzorstva, ki so jo vzidali v jabolko kupole, nosi datum 10. julij 1898. Jeseni leta 1898 je bilo poslopje toliko dokončano, da je s 1. oktobrom v njem začela poslovati Posojilnica, ki je 26. februarja naslednjega leta priredila tudi svoje prvo zborovanje. Istega leta se ji je pridružila Čitalnica. Najava prve večerne prireditve na velikem odru je bila zadržana: "Slovanska Čitalnica v Mariboru je sklenila, prirejati na odru ‚Narodnega doma' v Mariboru po možnosti gledališke večere. Prva predstava bo v četrtek, 30. novembra [1899] [...]." Kljub temu sta lokalna časnika Südsteirische Post in Slovenski gospodar post festum prinesla poročili o "[o]tvoritveni slavnosti". V začetku leta 1900 se je neumorni Glančnik lahko že pohvalil: "V našem ‚Narodnem domu' začele so se gledališčne predstave in druge veselice, z vspehom kateri se more zmatrati ugodnim [...]."

Za vedno izgubljena poslikava
Petnajst let pozneje je idilično razpoloženje prekinila prva svetovna vojna, v času katere se je v stavbo vselila vojska, ki ni bila najbolj pazljiva s svojim začasnim domovanjem. Pa vendar to ni mogel biti edini razlog, da so komaj dvajset let pozneje reprezentativno poslikavo v celoti prepleskali. Do tega bi lahko privedlo tudi to, da se jim je zdela prvotna poslikava Slovencem preveč tuja in se z njo niso mogli identificirati.