"Do določene mere je najbrž razumljivo, da smo po osamosvojitvi v Sloveniji hoteli pokazati neko suverenost in samozadostnost. Vendar pa je danes nesmiselno, da se pretvarjamo, da nam kulture in jeziki nekdanje Jugoslavije niso blizu," je v oddaji NaGlas! dejala predstojnica Inštituta za jezikoslovje Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem (ZRS UP) profesorica dr. Vesna Mikolič.

Pred kratkim je pri newyorški založbi Nova Science Publishers izšla njena knjiga v angleščini Ethnic identity and Intercultural Awareness in Modern Language Teaching (Etnična identiteta in medkulturna ozaveščenost pri sodobnem jezikovnem pouku). V njej predstavlja model vzgoje za preseganje etničnih konfliktov in medkulturno poučevanje jezika in književnosti, poimenovan TILKA. Vesna Mikolič je bila gostja oddaje NaGlas!:

Profesorica Mikolič, Slovenija ima kar 16 odstotkov prebivalcev, ki so rojeni zunaj njenih meja. To jo uvršča v sam vrh držav OECD. Zdi se, da teh dejstev sistem noče ne videti ne slišati.
Tu je gotovo potrebno delo od spodaj navzgor. Dobro je, da so same manjšine organizirane, da se povezujejo in zavedajo svojih pravic, svojih potreb. Na drugi strani pa je pravna zaščita gotovo nujna in potrebna, takšna, ki omogoča polno življenje teh manjšin. V Sloveniji trenutno sledimo merilu avtohtonosti, ki je po eni strani dober, ker ne narekuje preštevanja manjšin, po drugi strani je pa vprašanje, kdaj se avtohtonost začne in tudi ali imajo t. i. neavtohtone manjšine dovolj pravic za uresničevanje svojega polnega življenja.

Redke so knjižnice v Sloveniji, ki bralcem ponujajo knjige v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije. Svetel primer je denimo knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku. Kako to komentirate?
Določen izbor te literature gotovo najdemo tudi v drugih knjižnicah, ampak tako načrtnega dela na tem področju, kot ga opravljajo v Kamniku, najbrž res ne in je to zelo pohvalno. Zakaj? Do določene mere je najbrž razumljivo, da je po osamosvojitvi Slovenije prišlo do nekega občutka, ko smo hoteli pokazati neko suverenost in do neke mere samozadostnost Slovenije. Vendar pa je danes nesmiselno, da se pretvarjamo, da nam te kulture, ti jeziki nekdanje Jugoslavije niso blizu, in je smiselno te kulturne prostore povezovati, imeti stike, tako kot so bili pravzaprav v takšnih ali drugačnih stikih skozi vso zgodovino.

Vi se zavzemate za večkulturno vzgojo v Sloveniji, kako bi jo lahko izvajali konkretno?
No, medkulturna vzgoja je gotovo mogoča na vseh stopnjah in tudi pri vseh predmetih, kajti pomembno je, da mlad človek ozavesti svojo identiteto, tudi kulturno, tudi etnično, kajti samo na tak način bo lahko potem bolj suvereno in samozavestno vstopal v stik z drugim in drugačnim. Tu je recimo veliko možnosti še posebej pri poučevanju jezikov, tudi slovenščine kot prvega jezika v Sloveniji. Namreč ravno ko določena literarna dela primerjamo z drugimi, se pokažejo posebnosti neke kulture. Tu so pa seveda še zelo dragocene literature sosedskih narodov in pa t. i. medkulturna književnost. Ko se mlad človek vživi v te literarne like, potem lahko iz te perspektive tudi na svojo kulturo pogleda v drugačni luči.

Vaš model medkulturne vzgoje se imenuje TILKA, predstavili ste ga tudi v svoji najnovejši knjigi, ki je nedavno izšla v New Yorku. Kako torej model funkcionira na globalni ravni?
V svojem delu sem že znane metode medkulturne vzgoje povezala s t. i. trikotnikom moči v okviru transakcijske analize, ki govori o tem, v kakšne odnose in v kakšna razmerja moči vstopamo v konfliktih. Sama sem se spraševala, kateri so jezikovni obrazci, ki jih lahko pri pouku tudi analiziramo v literarnih in neliterarnih besedilih in s tem mlade učimo nenasilne komunikacije. To je potrebno, ker so tudi v globalnem smislu prisotni vedno ostrejši spori.
Smo v takem času, ko se tudi na globalni ravni zapletamo v neki začarani krog, ko nas ti globalizacijski pritiski silijo v to, da vidimo medkulturnost kot neki strošek, kot nepotreben nadstandard, in to povzroča seveda ostre etnične in verske spore. Reakcija pa je taka, da se bodisi ljudje umaknejo, se še bolj distancirajo in ne želijo o tem govoriti ali pa še ostreje reagirajo in potem so seveda spori še hujši, medkulturnost je še bolj umaknjena vstran, in globalizacijski pritiski še naprej delujejo.

Skratka večkulturnost je naložba in ne strošek?
To je edini izhod, da ozavestimo svojo kulturo in sprejmemo in razumemo druge.

Knjige so zagotovo dober način za spoznavanje drugega, mogoče kakšno priporočilo za branje v poletnih dneh?
Priporočim lahko knjigo iz naše nove medkulturne zbirke, Pont Annales, Sarajevo med Ljubljano in Beogradom, zbirka pisem Josipa Ostija in Vere Zogović, ki je pomemben dokument, ker je nastajala med obleganjem Sarajeva.