Duchamp je avtor ene prvih 'ready made' umetnin. Vzel je običajen izdelek človeških rok, ga opremil z besedilom in postavil v galerijo. S tem je Duchamp postal oče tistih umetniških žanrov 20. stoletja, ki temeljijo na apropriaciji. Schaeffer je eden prvih, ki je raziskoval možnosti, ki jih ponuja vzorčenje, 'semplanje' v muziki. Vzel je posnet zvok, ga obrnil, postavil v korelacijo z drugimi zvoki, ponovil vajo, opremil s produkcijo skratka. S tem je postal oče vzorčenja 'semplanja' v glasbi.

Delo Fontana (ki je navaden pisoar z besedilom), uradno prvi ready made, nosi letnico 1917. Schaeffer se je s posnetki začel ukvarjati konec tridesetih let dvajsetega stoletja. Spet je tu tisti značilni časovni zamik med vizualnimi in zvočnimi umetnostmi.

Duchamp, Picasso in Kandinski so morda tri ključne figure za razvoj vizualne umetnosti v dvajsetem stoletju. Schaeffer, Stravinski in Schoenberg so morda tri ključne figure za razvoj zvočne umetnosti.

Velik del konceptualne umetnosti in pop arta temelji na Duchampovih domislicah. Velik del alternativne in pop godbe temelji na Schaefferjevih domislicah. Sledilci enega ali drugega se tega pogosto niti ne zavedajo.

Da ne bo pomote: tudi v kompleksnih zvrsteh obeh področij uporabljajo privzete podobe ali privzete glasbene vzorce, 'semple'.

Duchampovi bratje in sestre so bili slikarji/kiparji. Oba Schaefferjeva starša sta bila glasbenika.

Duchampu je zelo šla matematika. Privlačilo ga je slikarstvo, ki pa mu nekako ni šlo. Schaeffer je bil šolan inženir, študiral je na pariški Politehniki. Privlačila ga je muzika, menda so ga od nje odvračali starši.

Zabavna izpeljava Duchampovih domislic so Manzonijeve konzerve Merda di artista. Zabavna izpeljava Scaefferjevih domislic je LP The Body članov skupine Pink Ployd. Manzonijeve konzerve so polne dreka. The Body je polna posemplanega prdenja, riganja, smrkanja itd.

V zvezi z Duchampovo 'revolucijo' je veliko nesporazumov in zmede. V zvezi s Schaefferjem je zmede manj. Na tej točki se torej simetrija med 'vizualnim' in 'zvočnim' zlomi, to sem že večkrat zapisal.

Sodobna vizualna umetnost, ki je kot taka pripoznana, namreč skoraj v celoti izhaja iz Duchampa. Vsakršne drugačne (kompleksne!) sodobne umetniške prakse so sistematično potiskane v obskurnost, pogosto z napačnim argumentom, da gre za ostanke modernizma. V muziki je drugače.