Albrecht Dürer (1471-1528), eden najpomembnejših predstavnikov severne renesanse, je svoj največji bakrorez (meri 35,5 krat 26 centimetrov) ustvaril leta 1501. Podoba, ki zaznamuje prelomno slogovno točko v umetnikovem grafičnem opusu, je morda bolj kot upodobitev trenutka videnja, ki je spodbudilo spreobrnitev rimskega generala v krščanstvo, skupek imenitnih živalskih "portretov". Svetniški oziroma lovski prizor se zdita zgolj izgovor za pogled v pokrajino, v kateri stoji četica s prefinjeno natančnostjo podanih figur divjadi, psov in drugih živali. Sv. Evstahij je nastal le leto pred znamenitim zajcem, ki mu je slikar namenil samostojno podobo, ta pa nam danes pripoveduje o tem, da Dürer vendarle ni slikal zgolj na željo naročnikov, ampak je marsikaj (podobno kot drobne krajine v temperi) nastalo za njegovo lastno veselje.

Sveti Evstahij je tudi umetnikovo razkazovanje mojstrstva, obvladovanja medija grafike, v kateri ni prednjačil le v svojem času, ampak še danes velja za enega največjih grafikov v zgodovini umetnosti sploh. Dürer se je zavedal svojih sposobnosti in tudi sicer imel visoko mnenje o umetnikovem poklicu in njegovem delu. Na svojih znamenitih avtoportretih se je upodabljal kot samozavesten slikar, vreden celo kristomorfne upodobitve. Leta 1500 se je tako upodobil odet v krznen plašč, z vitkimi prsti in dolgimi valovitimi lasmi, približan Kristusovi podobi v frontalni in suvereni drži nagovarja gledalca (avtoportret hranijo v Alte Pinakothek v Münchnu).

Vrnitev v prvotno zbirko
In zares so Dürerjevi grafični listi zaokrožili po tedanji Evropi, kjer so služili za predloge številnim umetnikom. Prav živalske figure na upodobitvi sv. Evstahija so bile priročne študije številnim slikarjem, ki so se nanje opirali še dolga stoletja pozneje. Kot pove inventarni zapis Hieronymusa Klugkisa, enega izmed ustanoviteljev bremenskega umetniškega društva, iz leta 1851, sta bili v Bremnu nekoč dva bakroreza s podobo Dürerjevega sv. Evstahija. Eno so prodali leta 1905, da bi z njo zbrali sredstva za nakup drugih umetnin, druga je, kot rečeno, izginila med drugo svetovno vojno. V Kunsthalle se je spet vrnila prva grafika z odtisom emblema, ki potrjuje, da je bila nekoč v lasti najstarejše zbirke tamkajšnjega umetniškega društva.

Dobro ohranjena grafika
Bakrorez, ki so ga odkupili od zasebnega zbiratelja, je dobro ohranjen, poroča Art Daily. Podoba še vedno nagovarja z jasnimi potezami in močnimi kontrasti senčenja. S tem se je v Bremen vrnilo delo enega največjih nemških slikarjev in grafikov. Bakrorez pa je tudi majhno, a pomembno dopolnilo manka, ki ga je njihova grafična zbirka utrpela zaradi odprodaje nekaterih umetnin oziroma izgub med drugo svetovno vojno.

Zlasti Dürerjeva dela spadajo med ključna v zbirki. Pred dvema letoma so jih razstavili na veliki postavitvi, posvečeni temu renesančnemu mojstru, in tudi sicer svoje grafike pogosto posojajo na večje razstave Dürerjeve umetnosti po vsem svetu.

Zgodba svetega Evstahija
Dürerjev bakrorez predstavlja prizor iz življenja svetega Evstahija, kot jo je v hagiografskem delu Legenda aurea zapisal Jacobus de Voragine (1228–1298). Gre za trenutek, ko se je rimskemu generalu Placidasu med rogovjem jelena prikazal Križani. Potem ko ga je podoba nagovorila z Jezusovim glasom, kot pripoveduje legenda, je Placidas padel s konja in sprejel krščansko vero. Dürer je poznejšega svetnika - Evstahij naj bi umrl mučeniške smrti v času Hadrijanove vladavine - upodobil v trenutku, ko se kleče in v molitveni drži obrača k videnju. Delo, ki so ga tako sodobniki kot umetniki poznejših stoletij cenili zaradi mojstrove virtuoznosti, je tudi prva grafična podoba, v katero je Dürer svoj monogram integriral kot neločljiv detajl samega prizora.