No, uradni (tridnevni) del festivala je le "vrh ledene gore", je finalna različica javnih glasbeno-gledaliških dogodkov; teren za njihovo izvedbo in idejno zasnovo pa se začne precej prej. Organizatorska ekipa (idejni vodja je glasbenik in lutkar Matija Solce) prizorišče pripravlja že kakšen mesec prej, a tudi posamezni ustvarjalci (udeleženci delavnic) ali pa povsem "običajni" obiskovalci se v ritem taborniške divjine odpravijo teden ali dan pred uradnim festivalskim začetkom. Sicer pa je to leto vzporedni (serija etnoglasbenih koncertov) program potekal že med 12. do 17. julijem, in sicer v Izoli, Kopru, Piranu in Ljubljani.

Istrski gozdiček v vasici Gračišče ponuja pristno zatočišče vsem tistim, ki razumejo užitek (poletnega) bivanja kot stičišče elementarne narave in kreativnega udejstvovanja terobčuten odmik od vsakdanjega urbanega, tehnološkega cirkusa. HISTeRIA namreč še vedno zagovarja preprost, v skladu z naravo "pošten" slog bivanja, kjer nepotrebne elektronske naprave, prestiž neomejene porabe vode in bližnjice do elektrike nimajo česa iskati.

Zato se marsikoga poloti rotacija časovnega in čutnega doživljanja realnosti. Ne gre za to, da bi z obiskom festivala radikalno prerezali popkovino z ustaljenim tempom siceršnjega življenja, bolj gre za nepretenciozen, a v jedru premišljen in temeljit nazor umetnosti, ki se, "sešita" z elementarno scenografijo narave, z nenapeto sočasnostjo številnih dogodkov in – zdaj že prepoznavno in nepogrešljivo – mestoma sprotnim razporejanjem programa in lokacij, v obiskovalca vtira spontano, postopoma in vseobsežno.

Festivalska površina, ki jo spletajo razgiban gozdiček, travnate planote ter obrobne vinske trte in polja, so letos tematsko razporedili v slogu "človekovega notranjega sveta". Tloris dogodkov je bil zasnovan z mislijo na prepoznavne, arhetipske asociativne točke, ki so se naslonile na motive strahov, sanj, skrivnosti in iskanj – skratka potovanja po človekovih zamotanih labirintih psihe, zato tudi letošnji podnaslov TransHISTeRIA. Človekovo mentalno infrastrukturo so zasnovali kot simbolno polje vlakovnih kupejev, tirnic in zapornic, k čemur se je usklajeno prilegel žvižgajoči lik vlakovne strojevodje, ki je množici "potnikov" z megafonom pomagal pri prehajanju od enega dogodka do naslednjega.

Da festival k danim tematikam praviloma pristopa z zrnom ironije in podane teme ponuja zlasti v žlahtno zabavo in ne kot resnobno analiziranje, je pričalo tudi letošnje improvizirano "odlagališče ega", ki se je nahajalo na vstopni točki, vanj pa je lahko obiskovalec frcnil pogled, misel, nasmeh, morda pa se je kdo znebil tudi česa bolj oprijemljivega in "zaresnega".

HISTeRIA je torej stičišče (vsaj) dveh skupin udeležencev; prvi so tisti aktivni (v stilu "delovnih počitnic"), dejavni v celodnevnih ustvarjalnih delavnicah (commedia dell' arte, lutke, butoh, ljudska obrt …) in zvečer nared, da predstave ali inštalacije pokažejo občinstvu; drugi sloj obiskovalcev pa je bolj "turističnega" značaja, kar pomeni, da si dan krojijo sami, lahko obiščejo ustvarjalne postojanke (oblikovanje gline, slikanje, poslikave, ležerna čajnica …), nasitijo "potrošniško" radovednost ob stojnicah z domačim pecivom, žonglerskimi pripomočki in naravno kozmetiko ali pa se namestijo pod kakšno dragoceno zaplato sence in brezskrbno opazujejo festivalski vrvež, kjer lahko opazijo očiten, a izrazito sožiten medgeneracijski razpon obiskovalcev.

Pripovedovanje ljudskih legend, inštalacije drobnih glinenih figuric ali odpadlih, posušenih krošenj, skrivnostni tolmuni, performansi, solopetje ali masovni koncerti, vse to in še kaj v času, ko na prizorišče pade noč, celostno festivalsko atmosfero pokrije še z dodatno plastjo skrivnostnega, neznanega, naključnega in nenačrtovanega. Če se ozremo na lansko izvedbo festivala, lahko z lahkoto ugotovimo, da je letošnjo dogajanje spremljalo občutno večje število obiskovalcev, ki so "podlegli" čarom istrske narave in odklopa od vsakdanje histerije.

Kar Festival HISTeRIA nedvomno označuje kot plemenit projekt, je njegova pristna vsebinska uspešnost, ki se ne opira na slovita ali popularna glasbena imena, kaj šele spektakelske razsežnosti, ampak do umetnosti – naj bo uprizoritvena, vizualna ali (etno)glasbena – pristopa spoštljivo in neprofitno. Predvsem pa s pravim občutkom do prezentacije vseh omenjenih vej umetnosti, ki obiskovalca začarajo, ne glede na njegovo predhodno (ne)znanje.
Zala Dobovšek