General in pesnik Rudolf Maister je v zadnjih letih tudi zavoljo praznika javnosti bolj poznan, nekoliko manj znan pa je Franjo Malgaj, borec za severno slovensko mejo na Koroškem.
Ali je bil povišan v čin rezervnega ali aktivnega nadporočnika avstro-ogrske vojske? Predlagan je bil za povišanje, vendar v dopisu poveljstva rezervnega bataljona 87. celjskega pešpolka z dne 21. oktobra 1918 pod št. 9016 obveščajo vojno ministrstvo na Dunaju, da je rez. poročnik Franc Malgaj v sodni preiskavi in da ni primeren za povišanje.
Prav tako pomembno vprašanje, na katero še danes nimamo enotnega odgovora zgodovinarjev in raziskovalcev Franja Malgaja, je vprašanje Malgajeve smrti. Obstaja več različic, kako je komaj 25-letni slovenski častnik umrl. Najbolj razširjena je verzija o tragični nesreči. Malgaj naj bi 6. maja 1919 zato, da bi čim bolje videl sovražne enote splezal na drevo pri Tolstem vrhu. Ob sestopu z drevesa naj bi se mu po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki jo je imel za pasom, kar je povzročilo eksplozijo.
Obstaja tudi različica o častnem samomoru - Malgaj, obkoljen s sovražnikom, naj bi se raje odločil za smrt kot za avstrijsko ujetništvo.
Zgodnja leta Franja Malgaja
Franjo Malgaj se je kot deseti otrok rodil 10. novembra 1894 očetu, železničarskemu delavcu, Juriju Malgaju, in materi Neži, roj. Črepinšek, v vasi Hruševec pri Šentjurju.
Po končani osnovni šoli v Šentjurju se je vpisal v letu 1907 na nižjo gimnazijo v Celju. Bil je član dijaškega društva Kondor, pisal je pesmi v list Savinja. Pri tem se je seznanil z Rudolfom Maistrom, ki je takrat služboval v Celju. Tudi pod vplivom družbenopolitičnih razmer (aneksijska kriza 1908 in prva balkanska vojna 1912) je postal član dijaško-študentskega gibanja Preporod, bil pa je tudi član Sokola. Šolanje je nadaljeval v Kranju, kamor se je po mnenju Frana Roša prepisal, ker se »na docela nemški višji gimnaziji v Celju odporni Malgaj ni hotel dobro znajti«. V pismu z dne 3. februarja 1914 Malgaj piše, da je zbolel na pljučih in da oster gorenjski zrak ne vpliva dobro nanj, zato se je želel vpisati na goriško gimnazijo, na katero pa ni bil sprejet – vpisal se je na gimnazijo v Pazinu, v današnji hrvaški Istri, kjer je uspešno končal šolanje v istem letu.
Malgajeva vojaška pot
28. oktobra 1914, tri mesece po izbruhu prve svetovne vojne, je bil Malgaj vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Kmalu se je prijavil na šolanje za rezervnega častnika, zato je bil med decembrom 1914 in marcem 1915 gojenec šole v Nemški Bistrici (Deutschfeistritz) pri Peggau, na avstrijskem Štajerskem in v Gorici. Napredoval je po predvideni lestvici činov in šolanje končal kot rezervni praporščak. V letu 1915 je sodeloval v bojih na soški fronti v okolici Doberdoba, kjer je v avgustu 1915 zaradi slabih razmer na bojišču zbolel za tifusom. V različnih bolnišnicah se je zdravil do decembra istega leta, ko se je zdrav vrnil domov. Počitek ni dolgo trajal, saj se je že januarja 1916 javil na zbornem mobilizacijskem mestu, od koder so ga poslali nazaj na soško fronto. Spomladi je bil njegov celjski 87. pešpolk premeščen na tirolsko bojišče. Zaradi uspešnega vodenja svoje enote je bil povišan v rezervnega poročnika, prejel pa je tudi zlato medaljo za pogum v akciji na planini Monte Zebio. Po vrnitvi s tirolskega bojišča je bil zopet poslan na soško fronto, kjer je v septembru 1916 zbolel. Zdravljenje je potekalo do konca leta 1916. V letu 1917 je prejel še drugo avstro-ogrsko odlikovanje t. i. Karlov bojni križec (Karl-Truppen Kreuz), ki so ga prejeli častniki, ki so sodelovali v treh večjih bitkah. Dve leti, 1917 in 1918 je Malgaj preživel v zaledju, kar je bilo skladno s cesarskim odlokom o umiku nosilcev zlate medalje za pogum v zaledje. V tem času je v Gradcu vpisal pravno fakulteto in končal štiri semestre. V oktobru 1918 so ga predlagali za povišanje v čin nadporočnika, v katerega pa sodeč po dopisu poveljstva rez. bataljona 87. pešpolka v Celju, kjer sporočajo, da je rez. poročnik Malgaj v preiskavi, ni prišlo. Po mnenju Marijana F. Kranjca Malgaj ni vedel za ta dopis, saj zasledimo zapise, kjer se je, kmalu po predvidenem napredovanju podpisal z nadporočnik. Kranjc sklepa, da je bil Malgaj v preiskavi zaradi druženja s sovražnimi osebami, med katere so tedaj šteli tudi Rudolfa Maistra. Obenem dopušča možnost, da je bil Malgaj povišan v nadporočnika v kasnejši slovenski oz. jugoslovanski vojski.
Slovenci so živeli znotraj Habsburške monarhije razdrobljeni po različnih deželah (največ na Kranjskem, pa tudi na Koroškem, Štajerskem in Goriškem). Ideje po združitvi vseh Slovencev v eno enoto v okviru Avstrijskega kraljestva je objavil Matija Majar – Ziljski v programu Zedinjena Slovenija v revolucionarnem letu 1848. Po zadušitvi revolucije in z nastopom desetletnega obdobja Bachovega absolutizma (Alexander Bach je bil avstrijski notranji minister) so ideje Zedinjene Slovenije potisnjene ob stran. Ponovno pridejo do izraza v letu 1867, ko Madžari dosežejo personalno unijo v odnosu z Dunajem, kar je pomenilo, da Budimpešta postane enakovredna Dunaju - država postane dualistična oz. dvojna monarhija. To je bilo možno zaradi šibkosti dunajskega dvora po porazu v vojni s Prusijo. Po ustavnih spremembah v istem letu se Avstrijsko cesarstvo preimenuje v Avstro-Ogrsko, ki v taki obliki ostane do konca I. svetovne vojne, 1918. V monarhiji živeči slovanski narodi (predvsem Čehi pa tudi Slovenci) tej odločitvi niso bili naklonjeni. Ideje po združitvi južnoslovanskih narodov v eno enoto pod Avstro-Ogrsko pridejo do izraza po aneksiji Bosne in Hercegovine 1908 (1878 Avstro-Ogrska po zmagi nad Osmanskim cesarstvom zasede BiH). Željo po preoblikovanju dualistične monarhije v trialistično (iz treh enakovrednih delov) je predstavil Jugoslovanski klub (slovenski, hrvaški in srbski poslanci Dunajskega državnega zbora) v t. i. Majniški deklaraciji (v maju 1917). Cesar Karel I. je temu sprva nasprotoval, šele v letu 1918 je pokazal pripravljenost na spremembe v smeri trializma, vendar takrat je bilo že prepozno – jugoslovanski narodi so se odločili za svojo državo. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala slovenske dežele (brez dela Primorske, ki je pripadel Italiji), Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo z Bokokotorskim zalivom, Bosno in Hercegovino in Vojvodino. Država SHS ni bila mednarodno priznana država in ni bila na strani zmagovalcev I. svetovne vojne, zato je obstajala bojazen, da si bodo zmagovalke vojne (predvsem Italija) poskušale prilastiti njeno ozemlje. S tem v mislih se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo, ki je bila na strani zmagovalk. 1. decembra 1918 je prišlo do združitve Kraljevine Srbije (v novembru se je že združila s Kraljevino Črno goro) in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Boj za severno mejo
Z umikom nemških enot ob koncu vojne se je pojavilo vprašanje meje med pričakovano novonastalo avstrijsko in jugoslovansko državo. Koroški deželni zbor v Celovcu je zahteval priključitev Koroške k avstrijski državi, slovenski Narodni svet pa k Državi SHS. (Nemški) občinski odbor v Mariboru je zahteval priključitev mesta Avstriji. Danes drugo največje slovensko mesto je bilo v tistem času večinoma nemško (po zadnjem ljudskem štetju pred vojno se je za slovenski občevalni jezik opredelilo slabih 15 % prebivalcev, po slovenskih virih pa dobrih 25 %). Mariborski Nemci so v ta namen ustanovil varnostno stražo (Marburger Schutzwehr), ki pa je bila že po dvajsetih dneh, v spretni akciji pod vodstvom Rudolfa Maistra, razorožena. Istega mrzlega novembrskega dne (Maister navaja, da je bilo ponoči -8 °C) dobrih 50 kilometrov zračne razdalje zahodneje je Franjo Malgaj vodil odločilni boj za Pliberk. Malgaj je, okrepljen z enoto srbskih vojakov, zavzel Pliberk, v dneh pred tem pa je osvobodil celotno Mežiško dolino. Novi državi je želel zagotoviti mejo na severu, ki bi se ujemala s slovensko etnično mejo. Zaradi neodločnosti Narodne vlade v Ljubljani (bili so mnenja, da Celovca ne bo mogoče prehraniti) do odločilnega boja – napada na glavno deželno mesto Celovec ni prišlo. Obenem so naivno verjeli, da bo antanta spoštovala svoje obljube o priključitvi Koroške, Štajerske in Primorske k matični domovini. 1. decembra 1918 je Malgaj v samostojni akciji (po ukazu generala Maistra) zavzel Velikovec. Po uspešni akciji je bil premeščen (kazensko?) na Prevalje, kjer je skrbel za mobilizacijo enot.
Malgajevo nezadovoljstvo z ravnanjem slovenskih politikov opisuje tudi Prežihov Voranc (Lovro Kuhar) v romanu Požganica: »Na gradu v Ravnah je nadporočnik Malgaj s širokimi koraki hodil po sobi in klel. Na mizi je ležal bel listek, ki ga je zdaj pa zdaj vzel v roke, a ga koj spet jezno zalučal nazaj in še dalje hudobavčil. Pri narodnem svetu so menda znoreli – jaz naj zdaj začnem s preiskavo proti plenilcem v prevratnih dneh? Moji legionarji naj zdaj začno iskati po bajtah stare in prazne konzervne škatle? … Ko bi drugega dela ne imeli! A Celovec je še zmeraj v nemških rokah! Lepa reč – tako povelje!«
Od januarja (podpisan graško-ljubljanski protokol ,s katerim se razdeli Koroška po črti, ki jo bo določila ameriška komisija) do aprila 1919 je bilo obdobje (relativnega) miru. V aprilu se je odvila slabo pripravljena jugoslovanska ofenziva, ki ji je sledila avstrijska protiofenziva. Avstrijske enote so zavzele vsa poprej osvojena območja in prišle do Slovenj Gradca. V teh bojih je, v obrambi koroške zemlje 6. maja 1919 padel Franjo Malgaj.
Malgajeva smrt
O Malgajevi smrti obstaja kar nekaj različic. Večini je skupno, da je Malgaj umrl zaradi eksplozije ročne bombe, kako je do eksplozije prišlo pa si različni avtorji niso enotni. Po najbolj razširjeni verziji je bila Malgajeva smrt tragična nesreča. Malgaj naj bi splezal na drevo pri Tolstem vrhu, da bi bolje videl sovražnikove premike. Pri sestopu naj bi se mu zataknila veja ob ročno bombo, ki mu je visela za pasom in eksplodirala. Po drugi verziji je prišlo do eksplozije, ko je ob sestopu z drevesa udaril z bombo v štor. Lojze Ude navaja tudi nemški vir, po katerem naj bi puškina krogla zadela in vžgala ročno bombo, ki jo je Malgaj nosil za pasom. Generalmajor v pokoju Marijan F. Kranjc zagovarja tezo, da je Malgaj, potem, ko je videl, da je njegova enota obkoljena, izbral častni samomor.
Malgajevi soborci zaradi napredovanja avstrijskih enot niso mogli s seboj vzeti njegovega trupla. Pokopali so ga Avstrijci, v oktobru 1919 pa so njegovo truplo pripeljali v Šentjur, kjer so ga tudi pokopali. Posmrtno je bil odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem, s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.
Več lahko preberete v knjigi: Franjo Malgaj - Vojni spomini 1914-1919, ki je izšla ob 90-letnici smrti borca za severno mejo. Malgajeve dnevniške zapise sta uredila Marijan F. Kranjc in Janko Štampfl.
MALGAJ TRKA
Ko majski ave
zapoje v guštanjske dobrave,
izgloda se iz večnih ur,
zapušča tesni svoj Šentjur
in hodi gor v koroški kraj
in trka v okenca skrivaj:
O, jaz ne spim, le čakam čas
in čakam vas,
da gremo skupaj čez Šentvid
med brate našo Zilo pit.
Rudolf Maister Vojanov
Po Malgaju so poimenovane ulice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Velenju, Slovenj Gradcu, Šentjurju, Mežici, Radljah ob Dravi in Ravnah na Koroškem. V Šentjurju nosi Malgajevo ime osnovna šola, blizu katere stoji tudi Malgajev kip, ki pa ni edini v mestu - še eden stoji na Mestnem trgu.
Rok Omahen
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje