Iznakaze, pritlikavci, grbavci, bradate ženske; srednji vek ni poznal t. i. korektnosti in je brez sramu na ogled postavljal vse oblike človeškega telesa, ki so odstopale od ustaljenih norm, in se jim ob tem že skoraj nemarno posmehoval. Vendar pa je tovrstna zabava, namenjena ljudstvu, ulice zajela v času karnevalov, ko je bilo pravzaprav vse dovoljeno in mogoče. Karneval je bil čas, ko se je po štiridesetdnevnem postu ljudstvo lahko sprostilo, se smejalo in mastilo s hrano; prenajedanje je na primer eden izmed osrednjih motivov Rabelaisovih Gargantue in Pantagruela, romana, na katerem Mihail J. Bahtin utemelji svojo teorijo o karnevalu. Temeljno določilo karnevala je združevanje nezdružljivega, smešnega s tragičnim, resnobnega s čudaškim, rušenje meja med realnim in nerealnim, posledica pa grotesken svet, ki v vsakdanu ni mogoč, ker je karneval drugo življenje ljudstva, organizirano na načelu smeha, kar pomeni, da gre za praznično življenje oziroma utopijo.
Skratka okolje in prostor, kjer so bile bradate ženske vedno znova deležne fascinacij – ta, kot kaže, še nikakor ni poniknila –, sta bilo tako rekoč nadrealno in vsekakor praznično obarvana, kar pa je pravzaprav tudi Evrovizija. Je torej to naš novodobni karneval?
Bradata možatost, ekonomska odvisnost in tisto skrito spodaj
Vendar v okviru karnevalskega dogajanja ali poznejših zgodovinskih omemb bradatih žensk praviloma ni mogoče zaslediti preoblečenih moških, temveč gre vedno znova za osebe z žensko anatomijo, ki jim raste brada. To stanje, imenovano hirzutizem, je po vsej verjetnosti posledica prevelike količine moških hormonov ali pa družinske genetike. Brada je bila od nekdaj znak možatosti, znak neodvisnega ekonomskega stanja – leta 1556 so v Angliji odredili, da noben vajenec ne sme imeti starejše brade od 15 dni, kazen za malomarnost pa je moral plačati vajenčev mojster – predvsem pa je v patriarhalnem svetu brada pomenila spolno moč.
Žensko spolno moč in njihovo rodovitnost pa so že od nekdaj implicirali dolgi gosti lasje, ki so jih ženske do poroke spletale v kite, po poroki pa zavijale v peče ali kakšne druge oblike naglavnih pokrival, medtem ko so kakršne koli drugačne oblike ženske poraščenosti ostajale skrite pod oblekami in očem nedostopne ter tako tudi privlačnejše in obvladljivejše. Po obrazu poraščena ženska pa prevzema atribute moške spolne privlačnosti in jih izpod svojih oblek postavlja na ogled, kar je seveda neprivlačno in zato tudi zavrnjeno. To na porogljiv način ubesedi angleška balada The Ballad of the Beard anonimnega avtorja, izdana leta 1660 v zbirki Le Prince d’Amour, po vsej verjetnosti pa sodi v čas Charlesa I., torej tudi v čas, ko je Shakespeare pisal komedijo Kar hočete, kjer je prav tako najti tovrsten namig. Balada poje hvalnice moški bradi, njeni možatosti, o vseh mogočih oblikah brade, med drugim pa se dotakne tudi nekaj dlak na ženski bradi in od tam preskoči na "tisto brado spodaj" (I have also seen on a woman's chin / A hair or two to grow / But, alas, the face is too cold a place / Then look for a beard below). Tista "brada spodaj" namreč moškim ni predstavljala neposredne grožnje, temveč kvečjemu nekaj trpljenja, predvsem pa užitek, medtem ko je brada na ženskem obrazu predstavljala deprivacijo tega užitka in poseg po moški ekonomski neodvisnosti, torej bi zamajala osnove patriarhata. Kajti kaj drugega naj bi bradata ženska bila kot skupek moških in ženskih lastnosti, torej neki hibrid, ki je zmožen prevzeti deljene vloge spolov le na svoja ramena.

Preoblačenje in reševanje iz zagat
Neposreden namig na "spodnjo brado" najdemo tudi v Shakespearovi komediji Kar hočete, ko se Viola/Cesario, potem ko doživi brodolom, odloči, da se bo preoblekla v moškega, kar povzroči nemalo zapletov, tudi s homoerotičnim podtonom. V pogovoru z Norcem, ki je prepričan, da je Viola/Cesario še golobradi mladenič in ji zato zaželi brade, mu ta odvrne, da "skoraj mrtvo hrepeni po njej, a na svojem licu je pa nočem". Shakespeare zamenjavo spola s preoblačenjem vedno uporablja kot komičen zaplet, čeprav je v teh komedijah mogoče prepoznati sodobno androginost. Podobno tudi Bocaccio v Dekameronu zmešnjave s preoblačenjem uporablja kot humorne vložke, s pomočjo katerih se junakinje (in tudi junaki) rešijo iz zagate.

Nekaj zgodovinskih bradatih gospa
Fascinacija nad bradatimi ženskami sega vse do antičnih časov; ob tem je kot zanimivost mogoče omeniti še zdravnika Galena iz 1. stoletja našega štetja, ki je trdil, da so ženski spolni organi v telesu zgolj obrnjeni moški spolni organi zunaj telesa, kar pomeni, da so ljudje na začetku moderne dobe videli en spol tam, kjer danes vidimo dva. Med najzanimivejše primere bradatih žensk vsekakor sodi krščanska svetnica Wilgefrotis, ki so jo pri nas imenovali sv. Kuma.

Sv. Kuma ali Wilgefortis
Sv. Kuma praznuje god na isti dan kot sv. Marjeta in velja za izmišljeno svetnico. Upodabljajo jo križano, v dolgi prepasani halji s poudarjenimi ženskimi oblinami in brado ter brki, obuta je samo v en zlat čeveljček, ob njenih nogah pa kleči bradat godec.

Kot piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, je sv. Kuma mešanica legend in bajeslovja. Njene začetke je mogoče prepoznati v romarskem razpelu iz italijanskega mesta Lucca, znanem pod imenom Volto Santo (sveto obličje). Križani Kristus, oblečen v haljo s krono na glavi, nima trpečega izraza, ampak zmagovalnega, kar je bilo ljudem tuje in so ga v času gotskega srednjega veka začeli zamenjevati z žensko. Barok je njene ženske obline poudaril, brada pa skrivnost še povečala. Po legendi je bila hči poganskega portugalskega kralja, ki jo je obljubil za ženo nekemu nekrščanskemu velikašu. Dekle je zato prosilo Boga, naj ji skazi obraz, da bo neprivlačna moškim, in čez noč ji je zrasla brada. Oče je jo za kazen dal križati, kjer se ta legenda konča, pridruži pa se ji še legenda o ubogem goslaču, ki je godel njej v čast in mu je v zahvalo z noge stresla zlat čeveljček. Ko pa so reveža obtožili tatvine in ga peljali na morišče, je z noge predenj stresla še drug čevelj in ga tako rešila.

K bradati svetnici, ki je Cerkev nikdar ni priznala, so ženske hodile reševat svoje spolne težave (med drugim so ji nosile simbol maternice voščene krastače in krogle z bodicami, ki prav tako simbolizirajo ženske zadeve) in pod njenim okriljem iskale zatočišče pred težavami z moškimi. Častili so jo predvsem v južni Nemčiji, čeprav je znana vsej Evropi.

Londonska kosmata devica in Helena Antonia
John Evelyn opisuje, da je okoli leta 1657 na londonskem sejmu spak videl tako imenovano kosmato devico (hairy Maid), ki je imela ženski obraz, je bila oblečena v preprosto, a urejeno žensko obleko, po obrazu pa je bila poraščena z brado in brki. Med drugim Evelyn omenja, da je znala igrati čelo in da je med svojim nastopom pokazala tudi prsi. To isto žensko Evelyn omeni še enkrat čez dvajset let, ko je že poročena in ima tudi otroka, a še vedno služi denar z nastopanjem na sejmu spak.

Petdeset let pred londonsko kosmato devico je v Evropi živela plemkinja Helena Antonia, ki je bila ob tem, da ji je rasla brada, tudi pritlikava. Vendar so bile prav to lastnosti, ki so jo pripeljale na habsburški dvor, kjer je služila kot dvorna pritlikavka Margareti Avstrijski, poročeni s Filipom III. Bila pa je tudi dvorna dame nadvojvodinje Konstance Habsburške.

La Barbuda de Peñaranda
Po Španiji je v 16. stoletju krožilo kar precej slik s tovrstno tematiko, kar niti ne preseneča glede na to, da o bradati ženski – seveda šaljivo – piše tudi Cervantes v drugem delu Don Kihota. V madridskem muzeju Prado hranijo tudi portret La Barbuda de Peñaranda Juana Sáncheza Cotána iz leta 1590. Vendar pa se ne ve, ali je portret Brígide del Río, ki je potovala na španski dvor, primer travestije ali ne.
Magdalena Ventura z možem in sinom
Španski slikar Jusepe de Ribera je zgoraj omenjeno sliko verjetno poznal, ko je se za namestnika neapeljskega kralja lotil slikanja ene izmed bolj nenavadnih slik tistega časa. Na njej je upodobil razgaljeno, doječo in z brado poraščeno, poleg tega pa še 52-letno Magdaleno Venturo, s prav tako bradatim možem za njo in jo naslovil Bradata ženska (La Mujer Barbuda). Napis v ozadju slike priča o tem, da gre za "bradato damo Abruzzi", ki je čudež narave in je svojemu možu rodila tri sinove, ob tem pa je še bolj bradata kot on sam.

Barbara Urselin in druge
V Nemčiji se je, domnevno, leta 1629 rodila neka barbara, o kateri je mogoče zaslediti več opisov, vsi pa bolj ali manj natančno pričajo, da gre za Barbaro Urselin, po vsem telesu poraščeno z mehkimi kodrastimi lasmi oziroma dlakami. Na različnih razstavah spak je bila razstavljena že od svojih zgodnjih let dalje. Poročena je bila z Johnom Michaelom van Beckom, ki jo je domnevno vzel, da bi zavaroval njen zaslužek, po vsej verjetnosti pa za to, da bi jo razkazoval in sam tako služil.

Poleg omenjenih bradatih žensk našteva Wikipedija še nekaj znanih žensk, ki so vse po vrsti služile denar v cirkusu ali na kakšen podoben način. Med njimi najdemo Švicarko Josephine Clofullio, ki je v 19. stoletju veljala za pravo cirkuško atrakcijo, znana pa je tudi po tem, da se je brila tako kot Napoleon III., ki ji je v znak zahvale poklonil velik diamant. Cirkuška zvezda je bila tudi Jane Barnell z odrskim imenom Lady Olga, ki je bila poročena kar štirikrat; njena pot pa se je začela tako, da jo mati prodala cirkusu, ki jo je zaradi bolezni pustil v berlinski sirotišnici, kjer jo je našel oče. V Ameriki je drugi polovici 19. stoletja že kot otrok zaslovela Annie Jones, ki ji je brada začela rasti pri petih letih. Tudi ona je končala v cirkusu. Med malo mlajše bradate gospe pa sodi leta 1961 rojena Jennifer Miller, ki živi v New Yorku.

Nekoč in danes – in nič kaj veliko spremembe
Opisane bradate gospe so le peščica izmed vseh upodobljenih (poznamo tudi na primer bradato Venero, ki jo je leta 1571 narisal Italijan Vicenzo Catari) ali opisanih. Vendar pa je vsem skupno to, da so ženske, v nasprotju z zadnjo znano bradato gospo Conchito Wurst, ki je seveda preoblečen moški. Kakor koli že, fascinacija nad po obrazu poraslimi ženskami ni nič novega – ne glede na to, v kakšni obliki se pojavlja. In kot kaže, se naš okus ni v vseh teh stoletjih nič kaj dosti spremenil.