Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Dušan Jovanović je na ministrstvu za kulturo poleg nagrajencev izdal tudi imena desetih nominirancev za nagrado Prešernovega sklada.

Deseterica v boju za nagrado sklada
- slikar Sandi Červek za razstavi v Umetnostni galeriji Maribor in Galeriji Equrna
- vizualni umetnik Tadej Pogačar za projekt CODE: RED, Brasil, Daspu
- intermedijska umetnica Ema Kugler za film Le Grand Macabre in performans Introitus
- pisatelj Dušan Merc za kratko prozo Akacijev drevored
- pisatelj Aleš Šteger za zbirko kratke proze Berlin
- pesnik Primož Čučnik za pesniško zbirko Delo in dom
- hornist Boštjan Lipovšek za glasbene dosežke zadnjih dveh let
- skladatelj in zvokovni umetnik Bor Turel za skladateljski opus zadnjih dveh let
- gledališki režiser Sebastijan Horvat za gledališke režije v zadnjih dveh letih
- igralec Uroš Smolej za vlogo Konferansjeja (v uprizoritvi MGL)

Dobitniki skladove nagrade, teh je lahko največ šest, bodo znani 7. februarja na tradicionalni proslavi ob obletnici smrti Franceta Prešerna. Proslava ne bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, kot vsa leta do zdaj, temveč v SNG Maribor.

Lep zaključek "okroglega" leta
Publicist, pripovednik, leksikograf, predvsem pa eden največjih slovenskih prevajalcev Janez Gradišnik je septembra letos praznoval svojo 90-letnico. V svoji dolgoletni karieri se je proslavil predvsem s številnimi prevodi iz nemškega, angleškega, francoskega, ruskega in srbskega jezika. Po njegovi zaslugi lahko v slovenskem jeziku prebiramo dela Hemingwaya, Kafke, Joycea, Hesseja, Camusa in Bulgakova.

Gradišnik se ni posvečal samo prevajanju, ampak tudi pisanju številnih teoretskih prispevkov, v katerih se je loteval prevajalskih zagat; poleg tega je tudi eden redkih še živečih pričevalcev o dejanjih in osebnosti Edvarda Kocbeka. Pred 2. svetovno vojno je namreč pripadal krogu katoliških intelektualcev, ki so se zbirali prav okrog Kocbeka in revije Dejanje. Temu času je posvečen tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti iz leta 2000, portret Janeza Gradišnika. Za svoje delo je v preteklosti že prejel prejel Sovretovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.

"Oče" slovenskih evrokovancev
Dela Miljenka Licula na področju grafičnega oblikovanja že nekaj časa veljajo za referenco najvišje kakovosti. "Je eden tistih avtorjev, ki je pomagal v strogo modernistični slog grafičnega oblikovanja sedemdesetih let vpeljati drugačno, poetsko govorico, ne da bi pri tem zanikal vsebinske in historične prvine naloge. Je del generacije oblikovalcev, ki je analogno govorico uspešno prelevila v digitalno. Uspešno morda prav zato, ker srce še vedno bije analogno. Je oblikovalec, s katerim si je slovensko grafično oblikovanje utrdilo mednarodno veljavo," so v utemeljitvi sporočili z ministrstva.

Širša javnost Licula pozna predvsem po oblikovanju tolarjev in evrokovancev, potnih listov, osebnih izkaznic, kartic zdravstvenega zavarovanja, nalepk za pivo. Vizualna funkcionalnost teh dokumentov govori sama zase. Njegova ustvarjalnost sporoča, da je današnji svet, ob vsej tehnologiji ali pa prav zaradi nje, prostor, v katerem se je treba z vsem naporom posvetiti tudi najbolj banalnim vsebinam. Grafično oblikovani predmeti in teksti so pot ne samo k dvigu ali padcu vizualne kulture, ampak tudi k razumevanju ali nerazumevanju sveta, je najbolj pomembno sporočilo Liculove ustvarjalnosti. Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Plečnikovo nagrado.