Velika oboževalca Williama Blaka, zakonca Carol in Luis Garrido, sta namreč leta 2004 želela obiskati pesnikov grob v Londonu. Ko sta prispela na pokopališče Bunhill Fields v središču britanske prestolnice, sta našla ploščo, na kateri je pisalo, da Blake in njegova žena Catherine Sophia počivata v bližini.

Odkritje nagrobnika ob 191. obletnici smrti
Garridova sta tako sklenila, da najdeta izgubljeni grob leta 1827 umrlega Blaka, kar jima je po dveh letih raziskovanja tudi uspelo.

V nedeljo popoldne, ob 191. obletnici pesnikove smrti, so tudi slovesno odkrili njegov novi nagrobnik. Za izdelavo nagrobnika na izgubljenem mestu pokopa je društvo Blake Society, ki je torej posvečeno temu umetniku, zbralo 30.000 funtov.

Slovesnosti so se udeležili številni njegovi oboževalci, med njimi predsednik Blake Societyja Philip Pullman, glasbenik Jah Wobble in komik Will Franken.

Od bakrorezov do risb in humanističnih modrosti
Leta 1757 v Londonu rojeni Blake je bil sprva vajenec pri bakrorezcu, pozneje se je učil risanja, humanistično izobrazbo pa si je pridobil kot samouk. Leta 1783 je izdal prvo zbirko Poetical Sketches (Pesniške skice). Pozneje je knjige tiskal sam s postopkom, imenovanim okrasni tisk.

Ko nastopi represivni bog abstraktne morale
Blakovo filozofijo jasno razodevajo njegove pesniške zbirke Songs of Innocence (Spevi nedolžnosti, 1789) in Songs of Experience (Spevi izkušenj, 1894) ter satira The Marriage of Heaven and Hell (Poroka nebes in pekla, 1790–93). Bil je namreč prepričan, da se človek po nedolžnosti in integriteti otroštva sreča z razdvojenostjo in represivnim bogom abstraktne morale. Če preseže umetno delitev na nasprotujoča si telo in dušo, lahko šele zares zaživi.

Avtor angleške neuradne državne himne
Med njegove najbolj znane pesmi sodi And did those feet in ancient time, bolje poznana kot Jeruzalem, ki je sčasoma postala nekakšna angleška neuradna državna himna. Ilustriral je tudi Paradise Lost (Izgubljeni raj) Johna Miltona (1608–1674) in pesnitev The Grave (Grob) škotskega pesnika Roberta Blaira (1699–1746).

Blakovo ustvarjanje zaznamujeta samosvoja likovni jezik in simbolika. Njegove vizije fantastičnih živalskih in človeških bitij so našle mesto v njegovih pesniških zbirkah. S svojim delom je vplival na prerafaelite – torej leta 1848 ustanovljeno bratovščino angleških slikarjev, pesnikov in kritikov – in ekspresioniste.