Bile so proslave z recitacijami in muziko. Včasih je bil kakšen zbor. Včasih sem se moral našemiti, igrati vloge. Včasih je kdo projiciral kakšne diapozitive. Vrteli so muziko. Včasih je kdo kaj povedal. Lahko si zamislim, da bi nas postavili v kakšno brzinsko arhitekturo/habitat a la Potrč/Cibic. Potem bi lahko imeli ljudi, ki bi vstopali v dogajanje, takole spontano, participativna umetnost, wow! Vse živo.

Nihče od nas si takrat ni mislil, da dela 'umetnost'. Šlo je pač za mimobežno dogajanje, pa kaj.

Hej, happeninge so imeli verjetno že v kameni dobi. Ampak ob koncu petdesetih je bil ameriški umetnik Allan Kaprow tisti, ki je vso stvar menda zares 'utemeljil'. Takrat so neki ljudje ugotovili, da je to veliiika umetnost.

Umetnost je že, ni pa velika.

Danes takšne svaštarije požegnajo kuratorji in pošljejo v Benetke. Nič bistveno drugačnega od tistega, kar smo počeli kot otroci (ali v kameni dobi), morda le več vsega, malo bolj počez in malo dalj trajajočega.

Naš aktualni prispevek v Benetkah se zdi prav tak. Saj ne, da smo imeli z Benetkami kdaj kaj sreče (izjema je morda Bratuša…) Letošnji slovenski prispevek v ničemer ne odstopa od dolgoletnega (obupnega) povprečja. Jaša se zdi značilni predstavnik mlajše, hiperaktivne, hiperomrežene, hipernevrotične, vseprisotne, globalne množice umetnikov, ki delajo vse ves čas v vsakem času s komerkoli za vsakogar s čimerkoli na vse načine, hkrati in sukcesivno obenem. Zgoraj in spodaj. Pa še počez. Zdi se, da gre za twitter umetnost hipnih učinkov, resničnostnih šovov. Miley Cyrus in nori raperji iz Los Angelesa pašejo v to župo.

Ko potegnemo črto: zdi se, da gre za izjemno obsežno proizvodnjo … niča.

Zdaj bo nekdo skočil vame, da bi moral v Benetkah ždeti vseh sedem(?) mesecev, preden kaj rečem. Sedem mesecev bo menda trajal Jašev happening. Morda res, se mi pa zdi, da bi bila moja ocena po sedmih mesecih tega … še precej bolj negativna.

Nič pa ne dvomim o tem, da je/bo Jaša 'uspel' ali 'uspel v tujini', kot rade zapišejo tiste slovenske novinarke, ki 'uspel v tujini' enačijo z 'izjemen umetnik'. V vsakem primeru prej in bolj kot Brdar, Šušnik ali Ficko. Saj je tudi sodobna britanska pop pevka Rita Ora veliko bolj 'uspešna' od sodobnega britanskega skladatelja Juliana Andersona. Zakaj že?