Švicarske oblasti so po njihovih navodilih tako menda že prišle do portreta plemkije - najverjetneje gre za Isabello d'Este - ki je vreden okrog 95 milijonov evrov.

Oblasti so že avgusta 2013 dobile informacijo, da je neki italijanski odvetnik zadolžen za pogajanja za prodajo slike, ki je bila medtem brez potrebnih dokumentov že izvožena v Švico. Dragoceno platno je medtem seveda izginilo s svoje lokacije in za njim je izginila vsaka sled do lanskega poletja, ko so sliko spet po naključju našli med preiskovanjem neke finančne oz. zavarovalniške goljufije. Takrat so potekala že nova pogajanja za prodajo slike, ki bi lastnika zamenjala za 120 milijonov dolarjev.

Italijanske oblasti še ugotavljajo, kdo je sploh pravi lastnik slike, prav tako pa niso razkrili, ali je bil v zvezi s tem primerom kdo aretiran.

Strokovnjaki so platno Leonardu da Vinciju pripisali po zaslugi datiranja z analizo ogljika, za referenco pa so seveda lahko uporabili skico iste dame z umetnikovim podpisom, ki visi v pariškem Louvru. Veliko je bilo napisanega tudi o enigmatičnem nasmešku, zaradi katerega naj bi Isabella spominjala na svojo veliko slavnejšo "kolegico" Mona Lizo. Portret meri 61 x 46,5 centimetra, naslikan pa je bil z enakimi pigmenti, kot jih je po navadi uporabljal da Vinci.

Nič pa ni dokončno: obstaja tudi teorija, da je sliko dokončal eden ali več mojstrovih učencev. Leonardo je skoraj gotovo naslikal obraz, ni pa nujno, da tudi palmov list, ki ga portretiranka drži v roki.

Gotovo sta se poznala
Leonardo je bil z Isabello d'Este prvič seznanjen leta 1499, ko se je nastanil na njenem dvoru v Mantovi. Markiza je bila namreč vplivna mecenka umetnosti in pomembna osebnost italijanske renesanse, ki je med drugim tudi s svojim oblačenjem narekovala modne smernice premožnim Italijankam in Francozinjam. Vemo, da je umetniku pozirala za skico, pozneje pa ga je v pismih moledovala, naj vendarle naredi še oljni portret.

Prošnjo je le uslišal
Leonardo je v njeno prošnjo privolil in celo predlagal, da lahko dela zgolj s skico, češ da markizi ni treba ponovno pozirati. Zgodovina priča še, da so se njune poti verjetno križale še enkrat, leta 1514 v Vatikanu, za portret pa je dolgo veljalo, da ali nikoli ni bil dokončan ali pa se je izgubil.

Je pa obstajal en namig, da je slika vendarle obstajala: leta 1517 je slikar izbor svojih del v Franciji pokazal kardinalu Luigiju d'Aragona; pomočnik cerkvenega funkcionarja je ob tem zapisal: "Tam je bila tudi oljna slika znane dame iz Lombardije."