So se zmotili lansko leto, ko so jo dali Tugu Šušniku? Ali se motijo letos, ko so jo dali Jožetu Baršiju?

Stvar je namreč preprosta: Šušnik je eden od petnajstih ''world-class'' slikarjev, ki smo jih imeli od druge svetovne vojne. Ja, petnajst jih je, takšnih slikarjev, nič več. Veliko za tako majhen narod.

Jože Barši je po drugi strani samo še eden iz množice nerealiziranih arhitektov/kiparjev/filozofov/umetnikov-kar-tako, ki jih je bilo vedno veliko.

Kaj je narobe z Baršijem? Vse in hkrati nič. Povedano drugače: delal je veliko, vse, kar je naredil do zdaj, pa v umetniškem smislu ni vredno nič. Se sliši grobo? Tako pač je. ''Pisoar, ki mu spremenimo mesto, ni več isti pisoar – zdaj je umetnostno delo v formi pisoarja,'' je stavek iz njegovega bloga. Stavek je tavtologija, le da se zdi, da se Barši tega niti ne zaveda. V svojih spletnih zapisih se pogosto sklicuje na filozofa Agambena in na Agambenovo definicijo sodobnosti (''Profanacija!'', ''Neznanje!'', ''Neekspertnost!''), ki sem jo že omenjal. Agambena vzame Barši za napotilo in se pri tem ne zave, da Agamben (ali Barši) sodobno umetnost definira kot skupek trivialnih umetnostnih žanrov.

Baršija smo si zapomnili po gojenju solate na Beneškem bienalu. Zdi se, da je bil ta projekt namenjen samo tistim trem, štirim slovenskim kritikom, ki so takrat skočili v zrak. Po galerijah s(m)o že videli napol prazne kozarce, razmetane postelje, pisoarje, klade železne in lesene, konje, pse, solato, korenje in kolerabo, zato dvomim, da je imela Baršijeva solata kakršen koli vpliv na koga drugega razen omenjenih kritikov. Njihovo reakcijo imamo za vračunano, to pa naredi Baršijev projekt za odvečen.

Potem je v galerijo postavil leseno Hišo. Takšne hiše delajo po svetu specializirana podjetja, kar spet naredi Baršijev projekt za nenujen, obsoleten (podobno kot fotografija v 19. stoletju naredi slikarske realizme za obsoletne). Naredil je tudi WC, o katerem lahko rečemo enako. Posebna značilnost ''sodobne umetnosti'' so podvigi tega tipa, ki so po svojem bistvu amaterizmi, opremljeni s fensi tekstom (''Profanacija!''). In tekst je prav tisto, kar skozi čas dodajajo trivialnim umetniškim izdelkom, da bi jih zrinili v isto lego z Rembrandtom, Baconom ali Scheibitzem.

Njegova pregledna razstava v MSUM-u pa je bila predvsem razstava črkovnih vrst …
Vse je lahko umetnost, rečemo skupaj z Dantom. Ampak, kaj je umetnost, ni (več) pravo vprašanje. Pravo vprašanje je, kako kakovostna in/ali kompleksna je neka umetnost.