Projekt je že vse od začetkov deležen številnih kritik, naglo naraščanje ocenjenih stroškov – še pred začetkom gradnje so se skoraj podvojili in dosegli višino dveh milijard dolarjev (1,8 milijarde evrov) – pa je jezo in dvome le še okrepilo. V petek je tako japonski premier Šinzo Abe sporočil, da bodo "začeli od začetka".
Ponovno na začetek, ragbiju se bodo odpovedali
Kot pravijo, bo pogodba z arhitekturnim studiem Zahe Hadid odpovedana, novo zasnovo pa bodo izbrali v roku šestih mesecev. Zagotavljajo, da bo novi stadion zaključen do začetka olimpijskih iger v Tokiu leta 2020, ne bo pa končan za svetovno prvenstvo v ragbiju leta 2019, kot so sprva načrtovali, zaradi česar so pri organizaciji World Rugby "izjemno razočarani" in zahtevajo natančna pojasnila glede prihodnjih načrtov.
"Ves zadnji mesec sem poslušal glasove atletov, strokovnjakov in vseh drugih ljudi, ob tem pa razmišljal o možnostih ponovnega pregleda in ocene projekta," je povedal Abe in dodal, da so se stroški "enostavno preveč napihnili". K odločitvi za nov načrt se je zatekel po tem, ko so mu zagotovili, da bo gradnjo mogoče dokončati do olimpijskih iger.
Dvig gradbenih stroškov v Tokiu, varnostni standardi in omejen čas
Iz arhitekturnega studia Zahe Hadid odgovarjajo, da bi stadion po njihovi zasnovi lahko zgradili finančno učinkovito in da nedavni porast stroškov ni posledica arhitekturne zasnove, saj so bili predvideni standardni materiali in tehnike, tudi v skladu z japonskimi dobavitelji in podjetji, temveč je povezano z nenadnim skokom gradbenih stroškov v Tokiu in fiksnim datumom za dokončanje projekta. Stroški za gradnjo so v Tokiu v primerjavi s številnimi drugimi kraji zelo visoki, saj zaradi potresnih tveganj veljajo strogi varnostni standardi.
Olimpijski stadioni preveliki za druge namene, zato samevajo
Po originalnih načrtih naj bi bil tokijski stadion večji in dražji kot kateri koli od njegovih nedavnih predhodnikov, a stadion v Atenah (2004) ali Pekingu (2008) ostajata bolj ali manj zapuščena. Pekinški stadion, poznan kot "ptičje gnezdo", pri katerem je sodeloval tudi Aj Vejvej, je danes turistična atrakcija, za kaj drugega pa ga uporabijo le redko. Tudi londonski olimpijski stadion ima danes težave kot dvorana za druge namene. Tudi tega je zasnoval studio Zahe Hadid, njegov proračun pa se je v procesu izdelave več kot potrojil v primerjavi s sprva načrtovanimi 116 milijonov dolarjev (107 milijonov evrov). Tokijski stadion naj bi bil po prvotnih arhitekturnih načrtih celo trikratne velikosti od londonskega, popravljeni načrti pa so ga pomanjšali le na dvakratno velikost londonskega olimpijskega stadiona.
Kolesarska čelada v zeleni bivalni soseski
Futuristična oblika načrtovanega stadiona je ostala ekstravagantna, nekateri so jo primerjali kar z želvo, kolesarsko čelado ali vesoljsko ladjo. Da bi bil stadion uporaben tudi po olimpijskih igrah, je bila načrtovana premična streha, s katero bi dvorano napolnili koncerti brez skrbi, da bi hrup v okolici presegel strogo določene meje. Sploh sredi bivalne soseske, kjer je stadion načrtovan. Gre za enega najbolj zelenih in pomembnih zgodovinskih delov mesta, katerega ime pomeni "zunanji vrt Meiji Shrine", cesarja, ki ga na Japonskem spoštujejo kot človeka, ki je izolirano in nerazvito državo popeljal v moderni svet. Ko je leta 1912 cesar Meiji umrl, so Japonci donirali sredstva za nakup zemljišča in tu zgradili telovadnico, igrišče za bejzbol in umetnostno galerijo, kjer vse stoji v zeleni oazi s številnimi parki. Tudi zato so mnogi prebivalci protestirali proti novemu stadionu, s peticijo so se združili tudi največji japonski arhitekti v želji po drugačnih, "bolj zelenih in demokratičnih možnostih".