Russell Edwards, ki samega sebe opisuje kot "salonskega detektiva", je prepričan, da je po 120 letih dokončno razvozlal skrivnost identitete viktorijanskega morilca. Aaron Kosminski, ki je umrl v psihiatrični ustanovi, je bil po njegovih besedah "definitivno, kategorično in absolutno" kriv za serijo krvavih umorov, ki so leta 1888 v krču strahu držali Whitechapel.

Bili so mu na sledi
Ime ni čista neznanka: policisti so ga med glavnimi šestimi osumljenci imeli že takrat, a nikoli ni bilo dovolj dokazov, da bi ga lahko privedli pred sodišče.

Judovski ubežnik se je v svoji domovini, Poljski, nekako izognil pregonu ruskih okupatorjev in s svojo družino leta 1881 pobegnil v Veliko Britanijo; naselili so se v londonski četrti Mile End. Kot njegov poklic je v mestni dokumentaciji zapisano "brivec", a je pozneje vrsto let preživel po psihiatričnih ustanovah, kjer je staknil gangreno in leta 1899 zato tudi umrl.

Sporno vprašanje judovstva
Ko se je v času umorov na zidu v ulici Goulston, v neposredni bližini kraja, kjer so našli dve trupli, pojavilo skrivnostno sporočilo, ki naj bi bilo od morilca, so v Londonu izbruhnile protisemitske demonstracije. Z grafita naj bi se namreč dalo razbrati, da se ima storilec za Juda. Iz strahu pred množičnimi protijudovskimi izgredi so oblasti sporni napis z zidu umile, nad njegovo avtentičnostjo pa je tako za vedno obvisel vprašaj.

Kako so ga torej izsledili zdaj?
Izhodišče nove preiskave je bil okrvavljen šal, ki je pripadal eni izmed Razparačevih žrtev in se je nato leta 2007 pojavil na neki dražbi v Suffolku. Laboratorijska analiza je pokazala, da na njem niso bile le sledi krvi, ampak tudi sperme, ki naj bi pripadala morilcu. "V lasti imam edini forenzični dokaz v zgodovini primera," trdi Edwards. "Preučujem ga že 14 let in dokončno sem razrešil skrivnost identitete Jacka Razparača," povzema britanski The Independent.

"O mojih izsledkih bodo podvomili le skeptiki, ki bi radi podpihovali mit. Ampak to je to - sneli smo mu masko."

Jack Razparač je v svoji morilski "karieri" pokončal vsaj pet žensk (policijski dokumenti dokazujejo, da so takratne oblasti istemu storilcu pripisovale kar enajst umorov, ki so se zgodili med aprilom 1888 in začetkom leta 1891). Praviloma jim je prerezal vrat, iz trebuha izdolbel notranje organe in nato iznakažena trupla pustil v kaki temni uličici. Igra mačke z mišjo, ki jo je vodil s policijo, mu je bila v veselje; v uredništvo osrednjega časopisa je leta 1885 poslal celo pismo: "Kar naprej berem, da me je policija ujela, ampak za zdaj še niso blizu ..."

Prvi zametki rumenega tiska?
Senzacionalistično in nazorno poročanje o zločinih je ganilo celo kraljico Viktorijo, ki se je v nekem pismu spraševala, ali se za zapuščene in bolne ženske na ulicah res ne bi dalo narediti kaj več.

48-letni Londončan Barnet je bil nad neznančevimi zločini - kot še marsikdo drug - od nekdaj "fasciniran" (deloma ga je navdušil tudi film Iz pekla, v katerem je bil Razparaču na sledi Johnny Depp). Nikoli ni računal na to, da bo primer rešen - vse dokler ni na dražbi zasledil zgoraj omenjenega šala, ki ga je policija našla ob truplu Catherine Eddowes.

Krvavi spominek za ženo
Catherinine, ki je bila avgusta 1888 najdena na trgu Mitre v Londonu, je bila ena izmed prvih žrtev, ki so jih pripisali Razparaču. Morilec ji je odstranil levo ledvico in del maternice. Šal je s prizorišča zločina ukradel načelnik Amos Simpson, ki je bil tisto noč dežuren. Kot darilo ga je prinesel svoji ženi, ki pa je bila nad okrvavljenim darilom zgrožena in ga nikoli ni nosila. Simpson je šal pospravil in tako je prehajal iz generacije v generacijo, ne da bi bil pri tem kdaj opran, in na koncu pristal na dražbi.

Pri analizi DNK je Edwardsu pomagal Jari Louhelainen, izvedenec za molekularno biologijo; s pionirskimi postopki sta šal analizirala dobra tri leta in pol. Njune zaključke je Edwards strnil v knjigi Naming Jack the Ripper, ki pri založbi Sidgwick & Jackson izide v torek.