Obiskovalec lahko uživa na številnih ulicah, ki so rezervirane le za pešce in nudijo vrsto možnosti za oglede in nakupe. Predvsem so me zanimale knjigarne, bogato založene starinarnice in trgovine s ploščami; ogromna je ponudba vinilnih plošč - velikih in malih - s pevci zabavne glasbe, ki so nekoč izhajale pri znanih nemških družbah (predvsem Rex Gildo, Peter Alexander, Caterina Valente, Lolita, Nana Muskuri ...) Ko malo natančneje brskam po vzorno zloženih in sortiranih ploščah, naletim tudi na dva bivša Jugoslovana, na Iva Robića ("Morgen" oz. Jutri in La Paloma) in na Betty Jurković ("Weisse rosen aus Athen" - Bele rože iz Aten), ki sta nekoč snemala za znameniti Polydor.
Stanujem pravzaprav v centru mesta, v prijetnem majhnem hotelu, ki je tudi "weinhaus", vinska hiša, s popularnim barom in z dobro, ne preveč drago restavracijo, v kateri nudijo le bavarske specialitete.
Vse 'obveznosti' lahko opravim peš, občudujem prelepe cerkve, trge, mestno hišo, različne spomenike, se povzpnem na grad, opazujem jesenske barve drevja in naberem nekaj rumeno-rdečih listov – za spomin. Na ulicah tudi prodajajo suho sadje, značilno nürnberško pecivo, marcipan – in vse ponujajo za pokušnjo. Povsod so prijazne kavarnice, ki nudijo tudi kavo za s seboj, obenem pa je velika ponudba hitre hrane, od McDonaldsov in Burger Kingov do bavarskih specialitet, ki so mnogo zanimivejše. Njihovim slastnim klobasam in klobasicam se tudi jaz ne morem odreči. In če je zraven še kislo zelje - hladno ali toplo …

Ogledal sem si vse pomembne muzeje, a najbolj uživam v majhnih, zasebnih prodajnih galerijah, ki včasih ponujajo prave "bisere" in niti niso pretirano drage. A kaj, ko imam doma že toliko lepega! Kakšno majhno posebnost pa si le privoščim – zase ali za darilo.
No, pešpot me pripelje tudi do opere z baletom. Ne gre za najboljšo in najslavnejšo operno hišo v Nemčiji – pa tudi za najslabšo ne! V njej uprizarjajo tako zahtevna dela, kot so Mayerbeerovi Hugenoti, Straussova Arabella, Verdijev Othello ali Wagnerjev Nibelungov prstan. In še marsikaj. Dirigenti, režiserji in pevci niso tako znani kot tisti, ki jih srečamo na Dunaju, v Londonu, v Berlinu, v New Yorku ali v Milanu, a vendar v Nürnbergu pazijo na kvaliteto, na zelo solidno umetniško raven. Občinstvo spoštujejo in mu nudijo kvalitetne izvedbe.
V nürnberškem glasbenem hramu izvajajo opere, operete, muzikale, balete, koncerte ... Na račun pridejo različni okusi, tudi najmlajši obiskovalci niso prikrajšani.
Naključje je hotelo, da v času, ko sem bil v tem prijetnem mestu, ni bilo na sporedu nobene opere, ampak – opereta! In ne Straussov Netopir ali Lehárjeva Vesela vdova, ampak Pri belem konjičku (Im Weissen Rössl) Ralpha Benatzkega. To mi je takoj vzbudilo prijetne spomine. Opereto sem videl v Ljubljani le enkrat kot otrok – v amaterski izvedbi, ker v tistem času v naših opernih hišah niso izvajali operet. No, tista predstava me ni tako navdušila. Bolj me je navdušilo pripovedovanje staršev o uprizoritvi v ljubljanski operi leta 1932, ki je v nekaj sezonah doživela kar sedemdeset ponovitev! Postavitev dirigenta Nika Štritofa in režiserja Osipa Šesta je bila menda resnično uspešna in originalna, saj je Štritof (prevajalec in prirejevalec besedila) delo prestavil od nekega nemškega jezera (Wolfgangsee) ob naše Bohinjsko jezero. Nekaj imen glavnih oseb je spremenil (tako je Josepha postala Polonica, komični "lepotec" Sigismund pa Stanislav, a glavni natakar Leopold je ostal Leopold). V opereti se pojavi tudi sam cesar Franc Jožef kot najpomembnejši gost v hotelu Pri belem konjičku, a v Ljubljani sta ga Šest in Štritof nadomestila z Julijem Bettetom - Julčkom, ki je bil tedaj – kot pevec in pedagog - velika ljubljanska avtoriteta. In seveda izvajalci glavnih vlog: natakarico Polonico je izvajala tedanja ljubljanska operetna "kraljica" Štefka Polič, Leopold je bil mladi Jože (Josip) Gostič, ki je kasneje osvajal operne odre vse tja do Dunaja in celo londonskega Covent Gardna. In tu je bil še nekdo, ki je bil tedaj v opereti nepogrešljiv: dramski igralec Bojan Peček v vlogi Stanislava, ki je vedno požel največ aplavza s svojim kupletom Kaj more Stanislav, če je od fare. Seveda ni šlo tudi brez veterana Draga Zupana in številnih drugih, ki so pomagali, da je opereta doživela tak uspeh in veliko število ponovitev.
Uprizoritev v Nürnbergu je tisti nedeljski večer tudi dobro zabavala občinstvo, ki je skoraj napolnilo veliko dvorano z več kot tisoč sedeži. Režiser Thomas Enzinger ter scenograf in kostumograf Toto sta ustvarila živahno, tekočo predstavo, ki jo je obogatila še koreografija Markusa Buehlmanna.
Seveda ni bilo v njej nobenih avantgardnih elementov, ampak nekaj poudarjene komike in celo satire.
Scenografija je bila mobilna in dovolj slikovita, kostumi pa v stilu s predstavo dovolj pisani.
V glavni ženski vlogi je bila ne le igralsko, ampak tudi pevsko prepričljiva Heike Susanne Daum, njen Leopold je bil izredno izkušeni pevec in igralec Volker Heissmann in Richard Kindley je bil originalni cesar Franc Jožef. Manj me je navdušil Sigismund. Prepričan sem, da je bil naš Bojan Peček v Ljubljani dosti boljši.
Občinstvo je predstavo sprejelo z velikim navdušenjem – tudi zato, ker so ob koncu kar trije srečni mladi pari.

Vladimir Frantar