Psi sedijo na masivnih litoželeznih pravokotnih podstavkih s porezanimi zgornjimi robovi, po dva na vsaki strani. Gre za odlitke dveh zrcalno obrnjenih modelov, ki se razlikujeta le v zasuku glave levo oz. desno navzgor in postavitvi zadnjih nog. Njihov kratkodlaki trup je poudarjeno mišičast, daljše dlake okoli vratu in izrazite šape se navezujejo na ikonografijo leva, kralja živali. Rep je košat, ušesa dvignjena, v rahlo odprtih gobcih ni videti jezika.

Devetnajsto stoletje je čas industrijske revolucije in z njo povezane splošne uporabe litega železa, ki je prodrlo tudi na tista področja, ki so bila prej pridržana samo za dragocene kovine. Srečamo ga pri konstrukcijskih ter arhitekturnih elementih (npr. stebri), pri funkcionalnih in dekorativnih predmetih ter tudi pri umetniškem livu (nem. Eisenkunstguss). Pri slednjem so modeli za večkratno uporabo omogočili široko dostopno kopiranje umetniških del, npr. antičnih, med katera sodijo tukaj obravnavane skulpture psov. Še pred nedavnim je v stroki veljalo prepričanje, da so bili takšni izdelki le surogat bronastih ali drugih iz dražjih kovin. Te teorije so se sicer izkazale za napačne, saj ima železo svoje zakonitosti in kvalitete in je tudi samo zase estetsko prepričljivo.

Nekoč s kipom feldmaršala Radetzkega
Pred Tivolskim gradom je bil tako v drugi polovici 19. stoletja ‒ v duhu časa ‒ postavljen zanimiv ansambel litoželeznih "predmetov". Poleg omenjenih štirih psov obsega še osem velikih litoželeznih vaz, nekoč pa mu je pripadal tudi celopostavni kip feldmaršala Jožefa Venclja Radetzkega, ki ga sedaj hrani Mestni muzej v Ljubljani, le kamnit podstavek je še na prvotnem mestu. Vaze so bile odlite v domači Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku, odlitki psov in feldmaršalova figura pa so prišli iz Moravske, in sicer iz Salmove livarne v Blanskem (Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko/Gräflich Salmschen Hüttenwerke von Blansko). Obe livarni sta se uvrščali med najpomembnejše srednjeevropske proizvajalce, bili pa sta med seboj tako poslovno kot tudi sorodstveno povezani. V slovenski strokovni literaturi sicer beremo, da naj bi bili psi uliti v dunajski dvorni livarni, vendar nova spoznanja kažejo, da to ne drži.

Starodavni varuhi domov
Tradicija postavljanja psov čuvajev pred vhod v tempelj ali mesto izvira iz antike, ker naj bi varovali pred sovražniki in nepridipravi. V ta čas sodijo tudi molosi, starodavna, izumrla pasma, prednica današnjih mastifov. Ime so dobili po ljudstvu Molosov v Epiru (gorata pokrajina v severozahodni Grčiji in južni Albaniji), ki so ga leta 168 pr. n. št. zavzeli Rimljani. Ti so te pse imenovali canis molossus, canis epiroticus. Molose, v osnovi ovčarsko pasmo, so uporabljali predvsem za čuvaje, tudi kot lovske pse, pa celo v vojaških spopadih. Zaradi njihovega impozantnega videza ter odličnih značajskih lastnosti jih antični pisci večkrat omenjajo, tako npr. Aristotel, Plavt, Vergil, Horac in Petronij, pomemben pečat pa so pustili tudi v likovni umetnosti. Iz 2. ali 3. stoletja pr. n. št. je datiral bronast helenistični izvirnik molosa, a je izgubljen, ohranjene pa so rimske kopije v marmorju.

Brezrepi Jenningsov pes
Verjetno najslavnejša je t. i. Jenningsov pes, ki je dobil ime po prvem lastniku kipa, potem ko so ga sredi 18. stoletja izkopali v Rimu, namreč po Angležu Henryju Constantinu Jenningsu. Zaradi poškodbe je žival brez repa, kar je Jenningsa napeljalo na misel, da gre za upodobitev impozantnega Alkibiadovega psa, ki mu je lastnik po Plutarhovem poročanju lastnoročno odrezal rep, da bi tako pozornost Atencev preusmeril od pomembnih družbenih problemov. Kip je takoj ob prihodu v Anglijo požel hvalo (med navdušenci je bil na primer tudi Horace Walpole), nastale so številne kopije. Od leta 2001 je Jenningsov pes hranjen v Britanskem muzeju v Londonu, podobne molose pa srečamo tudi v Museo Pio-Clementino v vatikanskih muzejih in v Galeriji Uffizi v Firencah, v teh primerih z nepoškodovanimi repi.

V 19. stoletju so imele modele tega psa po antični predlogi tudi nekatere najpomembnejše evropske livarne, npr. v Berlinu, Gleiwitzu, Ilsenburgu in Salmova livarna. Zgodovina Blanskega je tesno povezana z železom. Leta 1766 je tamkajšnjo železarno kupila plemiška družina Salm-Reifferscheid. Najzaslužnejši za njen razcvet je Hugo Franc (František) starogrof, edini otrok iz zakona med Karlom knezom Salm-Reifferscheid-Krautheimom in Pavlino Auersperško, hčerko grofa in (od leta 1783) kneza Karla Jožefa Auersperga iz Kočevja, tudi ustanovitelja železarne na Dvoru. Vodenje livarne v Blanskem je Hugo prevzel leta 1806, kar predstavlja pomembno prelomnico. Po številu in kakovosti figuralnih železnih odlitkov je bila moravska livarna ena vodilnih v habsburški monarhiji. V njej je bil izdelan tudi zgoraj omenjeni, leta 1851 na veliki svetovni razstavi v Kristalni palači v Londonu nagrajeni kip feldmaršala Radetzkega, in sicer po modelu dunajskega kiparja Adama Rammelmayerja. Kip je stal pred Tivolskim gradom od leta 1880 do 1918. Donator je bil graški arhitekt, tovarnar in poslovnež Joseph Benedict Withalm (med drugim arhitekt in lastnik takrat največje ljubljanske zgradbe, Kolizeja, podrte leta 2011), ki je kip leta 1852 kupil od kneza Salma.

Pred vilo Radetzky
V Pragi rojeni vojskovodja plemiškega rodu Radetzky (1766–1858) je v letih 1852−1856 živel v tivolskem dvorcu, ki mu ga je kot zahvalo za vojaške uspehe v dosmrtni užitek podaril cesar Franc Jožef I. Dvorec, imenovan tudi vila Radetzky, je dal novi stanovalec obnoviti ter preurediti park, ki ga je odprl za javnost, urediti je dal vodno napeljavo in javne poti med objekti in dostopnimi nasadi, preurediti je dal Švicarijo, stavbo, ki so jo leta 1909 podrli in po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha tam zgradili hotel. Leta 1860 je dvorec odkupila ljubljanska občina.

Model za odlitke tivolskih molosov je po zgoraj imenovani antični predlogi izdelal Anton Dominik von Fernkorn (oz. njegovi učenci), eden vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri, ki je bil tudi priznan animalist. Po rodu je bil Nemec, rodil se je leta 1813 v Erfurtu v Turingiji. V tridesetih letih 19. stoletja se je preselil v München, kjer se je pridružil Kraljevi livarni. Obiskoval je tudi tamkajšnjo akademijo, čeravno ne v okviru rednega študija, in prišel v stik z mojstri evropskega slovesa. V začetku štiridesetih let je odšel na Dunaj, kjer je sprva delal v znani livarni Josepha Glanza, v turbulentnem času marčne revolucije in po njej, ko je bilo naročil z dvora malo, pa je začel sodelovati s Salmovo livarno. Leta 1856 je prevzel staro C.-kr. topovsko livarno (K. K. Kanonengiesserei) in jo spremenil v C.-kr. umetnostno livarno (K. K. Kunst-Erzgiesserei). Tu je bil po njegovi predlogi ulit tudi doprsni kip Radetzkega, postavljen leta 1860 v ljubljanskem parku Zvezda kot prvi reprezentativni javni spomenik v Ljubljani (kakor celopostavni Radetzky je tudi ta sedaj hranjen v Mestnem muzeju). Med njegovimi monumentalnimi deli so tudi trije konjeniški spomeniki, in sicer nadvojvode Karla (1859) in princa Evgena Savojskega (1865) na Dunaju ter bana Jelačića v Zagrebu (1866), ter slavni lev iz Asperna na Dunaju (1858), ki ga je navdihnila Thorvaldsenova plastika v Luzernu (1821). Leta 1859 je Fernkorna zadela blažja kap, napadi pa so se v okrepljeni obliki pozneje ponovili in privedli do hude duševne bolezni, ki se je tudi sicer pojavljala v njegovi družini, pri njem pa sta jo verjetno dodatno spodbudila naporno delo in izpostavljenost javnosti. Pred smrtjo 1878 je več kot desetletje preživel v psihiatrični ustanovi v bližini Dunaja.

Zakaj so brez jezikov?
Po zgodbi, razširjeni med ljubljanskimi meščani, naj bi bil Fernkorn storil samomor, ko je ugotovil, da je psom pozabil narediti jezike, neki drug vir pa navaja, da naj bi se ustrelil zaradi izgubljene stave (Potočnik). Romantično urbano izročilo je sicer še danes živo, a seveda ni osnovano na resnici. Psi so brez jezikov upodobljeni najverjetneje zato, ker je bilo predvideno, da bodo v gobcu nekaj držali, verigo ali kaj podobnega. Dokaz za to sta na primer identična odlitka molosov iz Salmove livarne v samem Blanskem, ki imata v gobcu kvadrast predmet, morda železni ingot.

Čas postavitve tivolskih litoželeznih molosov strokovna literatura razteza čez dve desetletji. Postaviti naj bi jih dal že Radetzky (Pergovnik Cotič; Pergovnik, Zupan), nekateri pisci navajajo čas po maršalovem odhodu z gradu in tudi že po njegovi smrti, 1863 (Jeraj, Melik) oz. 1864 (npr. Čopič, Prelovšek, Žitko; Ovsec; Kolšek; Unetič), drugi šele leto 1870 (npr. Žitko-Bahovec; Mihelič; Stopar). Nazadnje so bili restavrirani leta 1999 in 2014.

<sup>Izbor uporabljene literature
- Alojzij POTOČNIK, Tivolski grad in park v Ljubljani, Kronika, 5, 1938, str. 231−235.
- Sinja ŽITKO-BAHOVEC, Spominska in arhitekturna plastika 19. stoletja na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 11/12, 1976, str. 71−123.
- Sonja ŽITKO, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989.
- Špelca ČOPIČ, Damjan PRELOVŠEK, Sonja ŽITKO, Ljubljansko kiparstvo na prostem (= Outdoor sculpture in Ljubljana), Ljubljana 1991, str. 158–159.
- Helmut FERNER, Elfriede GENÉE, Kleinkunst in Eisenguss, Brünn 1992.
- Damjan OVSEC, Iz življenja Tivolija skozi čas, Tivoli. Ljubljanski mestni park, Ljubljana 1994, str. 65−94: 65−68.
- Darja PERGOVNIK, Gojko ZUPAN, Ljubljana. Tivoli – ljubljanski mestni park, Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji. Historical Parks and Gardens in Slovenia (ur. Jerneja Batič) (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine), Ljubljana 1995, str. 62–67.
- Breda MIHELIČ, Vodnik po Ljubljani, Ljubljana 1996, str. 67.
- Sonja ŽITKO, Fernkorns und Tilgners Werke für Ljubljana, Österreichische Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege: Denkmalschutz, Denkmalpflege, Denkmalforschung, 51, hf. 2, 1997, str. 408−414.
- Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska. 4: Ljubljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999, str. 136−143: 141−142.
- Miha PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 364–365, 497.
- Alenka KOLŠEK, Die Stadtparks in Slowenien 1864–1918, v: Stadtparks in der österreichischen Monarchie 1765–1918 (ur. Géza Hajós), Wien–Koln–Weimar 2007, str. 195−216: 195−199.
- Darja PERGOVNIK COTIČ, Ljubljana – mestni park Tivoli, v: Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Dvainštirideset slovenskih parkov in vrtov (ur. Mitja Simič), Ljubljana 2009, str. 86–90.
- Mateja JERAJ, Jelka MELIK, Ljubljana. Vodnik po mestu in njegovi zgodovini, Ljubljana 2011, str. 106−107 (sl.), 109.
- Božidar JEZERNIK, Skupinski portret z avstrijskim maršalom, častnim meščanom ljubljanskim, Mesto brez spomina. Javni spomeniki v Ljubljani, Ljubljana 2014, str. 54–73.
- Ines UNETIČ, Feldmaršalova vrtova v Tržiču in Ljubljani, v: Feldmaršal Radetzky in Slovenci, Ljubljana 2017, str. 91−105.
- Simona KERMAVNAR, Idrijski vodnjak z rudarjem, Kronika, 66/2, 2018, str. 245–252.</sup>