Po besedah vodje turističnoinformativnega centra Dolenjske Toplice Primoža Primca bodo dela za zaščito fresk, ki jih bodo opravili strokovnjaki novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, potekala do oktobra, hkrati pa bodo prenovili tudi del dotrajanega zidovja.

Po ljudskem izročilu temelji poimenovanje Hudičev turn na nečednih dejanjih, ki naj bi si jih z najlepšimi kmečkimi hčerami privoščila tamkajšnja gospoda. Danes v stavbi prirejajo civilne poroke in različne kulturne dejavnosti.

Štiri desetletja postopnega obnavljanja
Stavbo, ki spada v sklop večjega kompleksa tamkajšnjega gradu, prenavljajo od sedemdesetih let 20. stoletja. Tedaj so prenovili strop prvega nadstropja, v osemdesetih letih je sledila prenova stavbnega pohištva in strehe, desetletje pozneje pa parkovnega obzidja. Konec osemdesetih let so začeli meritve vlage, leta 2000 pa gradbeno sanacijo in se lotili električnih napeljav. Leto pozneje so stolp na novo prekrili s skodlami in uredili dostop, leta pa v pritličju prenovili tla in uredili razsvetljavo. V obdobju med letoma 1999 in 2003 so v prenovo vložili skupaj približno 125.000 evrov.

Zdaj želi topliška občina poleg notranjosti Hudičevega turna urediti tudi okolico stavbe v delu grajskega parka. V ta namen so podpisali pogodbo za izdelavo ustreznega načrta, dela, ki jih skupaj z omenjeno zaščito fresk ocenjujejo na približno 27.000 evrov, pa naj bi začeli prihodnje leto.

Turn, prekrit z mitološkimi podobami
Grad Soteska je v drugi polovici 17. stoletja nadomestil gradič, ki so ga po opustitvi srednjeveškega gradu na Krkinem desnem bregu stoletje prej sezidali gospodje Širski. Med letoma 1664 in 1689 ga je dal pozidati grof Jurij Žiga Gallenberg. Leta 1793 je postal dvorec Soteska last Auerspergov z gradu Žužemberk. Med drugo svetovno vojno so ga požgali partizani, po vojni pa so ga domačini uporabili za gradbeni material.

V 17. stoletju je dvorec dobil tudi baročni park z vrtnim paviljonom. Stavbo deteljičastega tlorisa so v notranjščini poslikali z mitološkimi in alegoričnimi podobami, delo pa so zaupali tedaj na Kranjskem delujočemu delavniškemu krogu Almanacha, "slavnega slikarja", kot ga v svoji Slavi vojvodine Kranjske imenuje Janez Vajkard Valvasor. O mojstru, ki je na Kranjskem uresničil vrsto naročil in bil gostoljubno sprejet na številne gradove, je malo znanega. Najverjetneje je umetnik flamskega rodu iz domovine odpotoval v Italijo, morda v Rim, in se je na poti domov ustavil v Ljubljani.