"Vemo, da moramo, če hočemo pisanju vrniti njegovo prihodnost, preobrniti mit o njem: rojstvo bralca je treba plačati s smrtjo avtorja."

Roland Barthes, Smrt avtorja, 1968
Na teh straneh večkrat omenjam skupino besedil in teorij teoretikov in umetnikov od šestdesetih dalje. Vse te zamisli – tule špekuliram – koreninijo v idejah zgodnjih avantgard okoli prve svetovne vojne.
Ta besedila z Barthesovim vred imajo podobno notranjost: njihovi avtorji trdijo, da objekti, besedila, umetniška dela na splošno nimajo nikakršne lastne notranjosti. Bralec, gledalec (kontekst!) je tisti, ki besedilu, objektu … daje notranjost, pomen.
V skladu z intenco Barthesovega besedila lahko 'beremo' Velazquezovo Las Meninas, kot se nam zdi, saj tam na platnu ničesar zavezujočega ni. Konsekventno lahko razglasimo Velazqueza za genija ali pocarja. Enako lahko naredimo z umetnostjo Marine Abramović (ki zadnje čase menda uči ljudi piti vodo.) Sledeč Barthesu, je vsako branje smiselno in vaš kolumnist bi moral položiti orožje.
Ampak vzemimo v roke Hitlerjev Mein Kampf. Zagato s Hitlerjem v svojem še vedno svežem doktoratu omenja slikar in teoretik Jurij Selan. Selan spomni na Postmana, kulturnega teoretika. Postman pravi, da je po Barthesu torej mogoče Moj boj brati kot izraz ljubezni do Judov. Barthes bi rekel, da takšno branje preprečuje dogovor: dogovorili smo se pač, da Moj boj sovraži Jude.
Res smo se dogovorili, da Moj boj sovraži Jude. Vprašanje je, zakaj smo se tako dogovorili. Zaradi šest milijonov zaplinjenih, that's why!
Pa še nekaj je …
Zgoraj sem zapisal "z intenco Barthesovega besedila". Ooops … Če Barthes trdi, da v besedilu intence ni, kako je njegovemu besedilu mogoče pripisati kakršnokoli intenco? Kako je mogoče izreči kar koli zavezujočega o pomenu in smislu njegovega besedila? Barthes izpodbije samega sebe!
Sta pa citata na vrhu že na prvi pogled videti kot heglovska teza in antiteza (ali indijska tamas in radžas guna.)
Heglovska sinteza pove, da je v igri oboje: besedilo ima notranjo intenco, bralec pa ima filtre, skozi katere besedilo prevaja v lastno izkušnjo. Včasih je več enega, včasih več drugega. Moj boj je skrajni primer prevlade avtorja in notranje intence besedila. Na drugi strani je, recimo, abstraktno slikarstvo, kjer je 'razpon' mogočih 'branj' zelo velik. Zato je ameriški umetnostni kritik Greenberg nekje zapisal, da v modernizmu ni naporno samo ustvarjanje umetnin, ampak tudi gledanje.