Dva velika problema sta se pojavljala na kraškem delu soške fronte, in sicer je bila problematična oskrba z vodo, pa tudi teren ni bil prijazen klasičnemu kopanju jarkov, tako da je primanjkovalo zaklona, je v okviru sredinih predavanj v Muzeju novejše zgodovine Slovenije poudaril geograf Marko Simić.

"Liter vode je bil leta 1915 dobesedno dražji od litra krvi, saj so vojaki dobesedno umirali od žeje," je pomanjkanje vode opisal Simić. Za silo skupaj spravljeni jarki iz kraškega kamenja so bili naravnost recept za katastrofo, saj je granata priletela in razstrelila kamenje, koščki katerega so bili smrtno nevarni prav tako kot šrapneli same granate. Žrtev je bilo na tem delu fronte ogromno prav zaradi pomanjkanja nekega dobrega zaklona, dodaja.
"Vrtače so spremenili v bivališča, ampak takšno bivališče ne preživi enega samega zadetka granate, pokrajina je bila dobesedno zradirana in preorana skupaj z jarki in ljudmi. Taktika je bila pač taka, da so pred napadom s topništvom izstrelili popolnoma vse granate, kar so jih imeli, ter zmleli teren, kamenje in ljudi pa je razmetalo naokoli po kosih, da se jih še pokopati ni dalo," Simić opisuje grozljive posledice obstreljevanja na Krasu ob začetku 1. svetovne vojne.
Jarki in kaverne (votline) v živi skali
Da bi se vsaj malo zavarovali in izboljšali možnosti preživetja, so bili tako prisiljeni klesati jarke ter vrtati t. i. kaverne oziroma votline v živo skalo. Tega pa ni mogel početi navaden vojak z lopato, pač pa so potrebovali inženirske ekipe in veliko eksploziva. "Če si hotel preživeti, si moral napraviti kaverno, vsi so vrtali, pokali in minirali, uporabljali so kompresorska kladiva in tako so pokrajino posejali s tisočimi in tisočimi kavern," je bil slikovit Simić. Kmalu so ugotovili, da obstajajo še preprostejši načini, tako so za zaklon postali zelo priročni kamnolomi v bližini, odkrili pa so tudi kraške jame, ki so odlično služile v ta namen.

V 6. soški bitki avgusta leta 1916 pade Sabotin in z njim Gorica, zato se je vrhovni poveljnik soške fronte Svetozar Borojevič moral umakniti z doberdobskega Krasa, kar je premaknilo frontno črto na popolnoma neutrjen del slovenskega Krasa. V vseh jesenskih bitkah, ki so sledile, je avstro-ogrska armada zaradi branjenja neutrjenih položajev utrpela strahotne izgube. Šele, ko je prišla zima, so Italijani ustavili napade, kar je Avstrijcem omogočilo, da so do pomladi leta 1917 izgradili čim več zaklonov in utrdili frontne položaje.

Kraška jama kot trdnjava
V okviru utrditvenih del so hitro prišli na idejo, da bi kraške jame predelali za vojaško uporabo. V okviru Borojevičeve 5. armade so tako organizirali ekipo ljudi, ki je bila tehnično podkovana, da so raziskovali jame in ocenjevali njihovo uporabnost v vojaške namene, jih nato predelali, gradili pa so tudi vodovode. Ena takšnih za vojaške namene predelanih kraških jam je bila Klobasja jama, v kateri so zgradili umetne vhode, opazovalnico, skladišče, zračena je bila z ventilatorjem na električni pogon, vsebovala je vse najnujnejše za bivanje vojakov od pogradov za počitek do umivalnikov, ki so imeli tekočo vodo itd., našteje Simić.

Zanimiva je tudi Lojzova jama, zgrajena pozimi 1916-17, narejena iz 20 metrov globokega brezna, pri katerem na prvi pogled ni jasno, kako bi ga vojaško sploh lahko uporabili, je nadaljeval Simič. Iznajdljivi inženirji 5. armade so z jeklenimi traverzami zasuli vhod, plast za plastjo nalagali zemljo, pesek, beton in to večkrat ponovili, tako da je bilo vse skupaj popolnoma neprebojno za zadetek topovske granate. S strani so nato izklesali dva vhodna rova, saj po predpisih en sam vhod zaradi varnostnih razlogov ni bil dovoljen, če je bilo v jami prostora za več kot tisoč vojakov, pa so se zahtevali najmanj trije vhodi. Poleg tega je moral imeti vhodni rov lomljen profil, in sicer iz preprostega razloga, da ni bilo mogoče skozi rov v jamo streljati. Glede na to, da je Lojzova jama omogočala do 1.500 ležišč, bi morala imeti tri vhode, ki so bili tudi načrtovani, a zadnjega niso nikoli dokončali.

Jamo je štiri mesece predelovalo od 12 do 15 inženirjev ter od 50 do 60 delavcev, izdelali so tudi posebna dvojna lesena vrata, ki so imela tesnilo in niso prepuščala zraka. Zaradi vsesplošne uporabe bojnih plinov je bil takšen ukrep nujen, saj bi v nasprotnem primeru lahko bilo takoj tisoč mrtvih, slikovito ponazori Simić.

Jamarsko društvo v Ljubljani
Leta 1910 je bilo v Ljubljani ustanovljeno društvo za raziskovanje jam, katerega častni predsednik in dosmrtni član je bil kranjski deželni predsednik baron Teodor Schwarz. Na odboru društva so z deželnim predsednikom na čelu sedeli sami starejši gospodje profesorji, ki jame od blizu nikoli niti videli niso, se pošali Simić. Resnično raziskovanje jam se je šele začelo, ko se društvu pridruži skupina mladih hribovskih zanesenjakov t. i. drenovcev, ki so obvladali tehnike plezanja in so se v jame lahko tudi varno spuščali.

V letih 1911-12 so tako v društvu raziskali in popisali lepo število jam, med vidnejšimi raziskovalci so bili med drugim Karel Pik, hidrolog, med vojno je bil pozneje zadolžen za gradnjo vodovodov, potem Pavle Kunaver in Ivan Mihler. Pri plezalnih akcijah v globine jam si je skupina pomagala z vitlom, ki ga je lastnoročno izdelal Pavletov brat Jože Kunaver, prav tako član skupine in strasten fotograf.

Slovenska jamarja na soški fronti
Med veliko vojno je na jamarsko društvo v Ljubljani prispel dopis vojnega ministrstva, ki je pozvalo, naj se sestavi seznam ljudi, ki so v vojski in se spoznajo na jame, da bi oblikovali vojaško jamarsko skupino. Tako je nastala vojaška skupina Ivana Mihlerja, ki je bil poročnik v ljubljanskem gorskem strelskem polku, njegova desna roka pa je postal Pavle Kunaver. Skupaj sta predstavljala dušo in srce skupine. Glede opreme ni bilo težav, saj so za vojaško uporabo odstopili opremo društva, tako je na soško fronto odpotoval tudi slavni vitel.

"Vojaška jamarska skupina je štela sedem ljudi, in sicer poročnika Ivana Mihlerja in njegovega častniškega slugo, podčastnika Pavleta Kunaverja, potem je bil tu še en gluh, malo čuden mož, ki je bil pred vojno rudar, še en član je bil še bolj čudna pojava, potem pa sta bila v skupini še dva Madžara, ki sta govorila samo madžarsko, skratka kot ekipa TNT iz Alana Forda," se pošali Simić pri opisu sestave jamarske ekipe.
Fantje so bili na Krasu izredno aktivni, saj so do aprila 1917 raziskali 106 kraških jam, prihajali pa so v konflikte z vojaškim poveljstvom, saj so raziskovali prav vse jame, ki so bile zanimive, tudi tiste brez kakršne koli možnosti vojaške uporabe, tako so jih nadrejeni večkrat nadirali, kaj se gredo. Do določene mere so jih usmerjali, večinoma pa so raziskovali povsem samostojno in oddajali poročila, ki jih je Kunaver s svojo umetniško žilico slikovno opremil s skicami. "Morda so danes načrti natančnejši, niso pa tako lepi," pravi Simić.
Čudež pri Kobaridu
Raziskali in evidentirali so jame, njihova vojaška uporaba pa ni bila potrebna, saj je 24. oktobra 1917 v 12. soški bitki ali čudežu pri Kobaridu v uspešnem avstro-ogrsko-nemškem koordiniranem udarcu odpihnilo frontno črto daleč proč. Bežeči Italijani so se ustavili šele na reki Piavi, to pa je pomenilo, da je vse raziskovalno jamarsko delo, ki ga je izvedla naša skupina, vsaj v vojaškem smislu, postalo neuporabno.
Po veliki vojni je Mihler ostal zvest jamarstvu, postal pa je tudi predsednik jamarskega društva, a je pozneje zaradi sporov odstopil, saj se ni mogel otresti vojaškega načina vodenja, kar v civilni sferi ne deluje vedno najbolje. Kunaver pa je po vojni šel v učiteljske vode, bil je skavt, astronom, organizator tabornikov, šole alpinizma, šole jamarstva in pohodništva. Morda sta vojno preživela prav zaradi jamarstva, saj sta se tako izognila rovom na fronti, sklene Simić.