samo naključje. Je pa res, da čeprav so bili ljubitelji literarne kulture in žlahtne kapljice razpršeni na dva konca Slovenije, je bil obisk obeh dober.

Zgodba o Poeziji in vinu, ki se je začela v Medani, nato pa se pred EPK-jem malce potuhnjeno preselila na Ptuj, je mnogim v Brdih pustila malce grenkega priokusa, a praznino je zapolnila založba Sanje, ki je še istega leta, 2010, iz Ljubljane svoj Festival Sanje preselila v vinorodni okoliš Goriških brd, kjer so jih tamkajšnji domačini sprejeli odprtih rok.

Kar se je začelo kot skromen "shod" literarnih in kulturniških zanesenjakov, je preraslo v čisto pravi festival s toliko prireditvami in izvajalci, da jim je včasih težko slediti. In "Sanje v Medani" danes niso vezane izključno na Medano (kjer se je začela tudi zgodba Beletrininih Dnevov poezije in vina), ampak festivalsko dogajanje povezuje to vas s strateškim položajem nad Brdi z Dobrovom in tamkajšnjim gradom, sveže prenovljenim dvorcem Vipolže in čarobno srednjeveško vasico Šmartno.

Svetlana veličastna
Kot pravi Katarina Ropret iz Založbe Sanje, koncept festivala raste iz filozofije založbe Sanje: Jezik je žarišče narodove energije in s festivalom želimo vse generacije nagovoriti s tem, kar je v njem najlepšega, najpristnejšega, najresničnejšega. Ta "jezik" pa se na festivalu pojavlja v številnih inkarnacijah - bodisi v obliki etnokoncerta Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape pod krošnjami starih dreves propadajoče Gradnikove domačije, bodisi v obliki pravljic, ki jih otrokom v Šmartnem pripoveduje eterični glas Tjaše Koprivec, bodisi v obliki filozofske razprave o smislu življenja, bodisi v zdaj že skorajda tradicionalnem koncertu šansonov Svetlane Makarovič.

In po štirih dnevih recitalov, razprav, pripovedk, koncertov in koncertkov, literarnih klepetov in forumov se skoraj spodobi tak kulturni dogodek nadgraditi s politično nekorektno "Svetlano veličastno", kot jo je zaneseno označila Koprivčeva.

Vino, quo vadis?
Je pa res, da so letos številni v Medani pogrešali vinsko komponento - navsezadnje smo le v najbolj znani vinorodni pokrajini v Sloveniji, Medana pa je verjetno vas z največjo koncentracijo (vrhunskih) vinarjev v državi. Namesto bogate briške bere, ki jo tamkajšnji vinarji radi delijo, je tako obiskovalce ob knjižnih stojnicah pričakala borna ponudba "belo ali rdeče?".

In čeprav sta Krasno belo in Krasno rdeče iz vinske kleti Goriška Brda povsem solidni vrsti, pa je škoda, da organizatorji niso bolj izkoristili okoliških vinarjev, ki se običajno radi odzovejo. Pa še vzdušje bi bilo na večernih koncertih malce bolj animirano, saj je včasih občinstvo med najbolj poskočnimi in hudomušnimi vižami le komorno obsedela.

"Ker je festival vedno bolj prepuščen lastni iznajdljivosti, kar se tiče financ, je ključnega pomena, da se posvečamo vitalnim delom festivala – to je umetnosti. Verjetno je prav zato vedno manj poudarka na vinu, saj temu področju enostavno ne moremo več posvetiti take pozornosti kot nekoč," na to odgovarja Ropretova.

So pa letos uvedli zdravju blagodejnejšo novost - literarna vandranja, ki so združevala rekreacijo in panoramske razglede po Brdih s kulturno noto. Tako so udeleženci vandranj lahko šli po poteh Ernesta Hemingwaya, ki je te lepe kraje popisal v Zbogom, orožje, lahko so se odpravili na kulturno potepanje med deli slikarjev Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča ali pa se povzpeli na Sabotin. Sanjam tako zanosa ne zmanjkuje.