Evropska komisija v sodelovanju s Fundacijo Mies van der Rohe z nagrado mies award nagrajuje odličnost v sodobni evropski arhitekturi. Letošnji ožji izbor 40 projektov po besedah direktorice fundacije Anne Ramos kaže, da prihaja nova generacija arhitektov. Ta se je bila, kot je povedala v pogovoru za STA, sposobna prilagoditi aktualnim razmeram.

Prihaja nova generacija arhitektov
Po njenih besedah je namreč kar 11 od 40 projektov, ki jih je žirija uvrstila v ožji izbor, delo arhitekturnih birojev, ki delujejo manj kot desetletje ali delo arhitektov pod 40. letom starosti. "Kaže, da na dan prihaja resnično velika nova generacija arhitektov. Verjetno zato, ker so se bili sposobni hitro prilagoditi aktualnim razmeram. Veliko mladih birojev, ki jih povezuje podobna drža, deluje v različnih državah," je dodala.

Ekonomska kriza je po njenih besedah v zadnjih letih prečistila arhitekturo. Izbrisala je mnoge gradbene projekte, ki jih sama ne uvršča med arhitekturne. Arhitekti, ki so ostali v svojem poklicu in snovali dalje, pa so si morali ob nizkih proračunih in številnih tekmecih prizadevati, da so za manj denarja delali bolje, kar je močno spodbudilo ustvarjalnost. "Kriza je bila v ekonomskem smislu za arhitekturni sektor slaba, z vidika ustvarjalnosti pa dobra. Ceneni projekti so izpadli, ostala je le tehtna arhitektura."

Arhitektura vselej vpliva na svojo okolico in cilj dobre arhitekture je, da jo izboljša. Kurator zadnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, čilski arhitekt Alejandro Aravena, je med drugim zapisal, da napredek arhitekture sam po sebi ni njen končni cilj, ampak je njegov namen, da arhitektura izboljša kakovost življenja.

"Ljudje potrebujemo simbole in spomin"
Vseh 355 projektov, ki so bili tokrat nominirani za nagrado Mies van der Rohe, sicer po besedah Ramosove ni sledilo tej liniji, saj so izjemno raznoliki. Zagotovo pa tak pristop zaznamuje projekte v ožjem izboru.

Žirija, ki jih je izbrala, je med drugim zapisala, da mora biti arhitektura "običajna in herojska hkrati", je povedala in dodala: "Ob tem, da je uporabna, mora biti tudi lirična in poetska. Pet finalistov v funkcijo arhitekture vključuje tudi simbolni potencial. Ko govorimo o funkciji, namreč ne govorimo le o zadovoljevanju praktičnih vidikov, ampak širše. Ljudje potrebujemo tudi simbole in spomin."

Med 355 nominiranimi projekti je bilo 20 odstotkov stanovanjskih gradenj, 54 odstotkov javnih stavb za izobraževalne, zdravstvene in druge namene, 17 odstotkov so predstavljali proizvodni ali poslovni prostori, devet odstotkov pa je razdelek strukture, kjer so bili zajeti projekti urbanega načrtovanja, infrastrukturni projekti in podobno.

Sodelovalo je 35 držav, deset projektov je bilo iz Slovenije. Kot je dejala direktorica Fundacije Mies van der Rohe, si vsi nominirani projekti zaslužijo pozornost.

V finale za nagrado, ki se podeljuje bienalno, je žirija uvrstila dva stanovanjska kompleksa, dve spominski arhitekturi in primer gradnje v starem mestnem jedru. Ta je po besedah Anne Ramos med člani žirije sprožila živahno razpravo, saj je tema izjemno aktualna. Na splošno namreč med ljudmi vlada prepričanje, da bodo nove arhitekture v historičnih središčih uničile njim ljube lokacije. Poslopje Kannikegarden v danskem mestecu Ribe pa je dober primer, kako pristopiti k tej temi.

Predmestja, mestna središča prihodnosti
Ob tem je poudarila, da je za arhitekta enak izziv načrtovanje stavbe v historičnem središču, predmestju ali v naravi. Za predmestja se sicer danes res zdi, da nikogar ne zanimajo, da ni nobenih omejitev, vendar pa so današnja predmestja mestna središča prihodnosti. In za evropsko arhitekturo, bolj kot za arhitekturo drugih celin, je po njenem prepričanju še posebej pomembno, da posebno pozornost posveča kontekstu.

Ljudje se po njenih besedah še vedno ne zavedajo, kako močno arhitektura vpliva na njihova življenja. Ne zavedajo se niti tega, kako kakovostno arhitekturo lahko zahtevajo. Če bi bili podučeni, kako kakovostne so lahko arhitekture, bi lahko zahtevali veliko boljše prostore za življenje, učenje, preživljaje prostega časa, meni Anna Ramos.

Zato je tudi zelo pomembna razprava o arhitekturi. Stavba v mestu učinkuje na vse, ki hodijo mimo nje ali vstopajo vanjo, ne le na naročnika. "Ko gradimo stavbo, gradimo del mesta, in s tem vplivamo na življenje njegovih prebivalcev," je poudarila in dodala: "Pri umetnosti je drugače. Če denimo slika nekomu ni všeč, je ne kupi. Arhitekturno delo pa stoji 50, 100, 200 let in vpliva na družbo."

Platformo Future Architecture, ki združuje arhitekturne muzeje, festivala in producente iz 15 evropskih držav, in odpira široko razpravo o arhitekturi, je označila kot čudovito iniciativo. O sodelujočih na konferenci, ki je pravkar potekala v Muzeju za Arhitekturo in oblikovanje, pa je povedala, da so "pravi ljudje, tisti, ki so sposobni najti dragulje med blatom". Med njimi je tudi precej teoretikov, kar je po njenem prepričanju zelo obetavno za prihodnost.